Energetski strokovnjak Matjaž Malovrh, ki se že več kot 30 let ukvarja z ogrevalnimi sistemi, pravi, da je pasti veliko, hkrati pa opozarja, da nekatera prepričanja ne držijo. Tako med drugim poudarja, da samo zaznavanje porabe toplotne energije na delilnikih ni problematično, ampak se nepravilnosti pri odmerjanju stroškov za ogrevanje posameznemu stanovanju lahko pojavijo predvsem zaradi goljufij stanovalcev in nepravilnega izračunavanja deleža stroškov.

Iznajdljivi lastniki in neusposobljeni izvajalci

"Če govorimo o zakrivanju delilnikov, oblaganju z ledom, pihanju z ventilatorjem, gre to vse na škodo uporabnika. Smo pa po drugi strani pri nekom odkrili, da je kupil nov radiator, starega, na katerega je bil nameščen delilnik, pa pospravil v shrambo in tako ohranjal toplotno porabo na ničli," iznajdljivost stanovalcev opisuje Malovrh. Prav tako pravi, da so našli delilnike, ki so bili na radiatorje le prilepljeni z dvostranskim lepilnim trakom. "Ta, ki je dobavil delilnike, ni imel orodja za vgradnjo na radiatorje, pa je vzel dvostranski lepilni trak in tako omogočil lastniku, da je delilnike enostavno odstranil," pojasnjuje strokovnjak in opozarja, da se je na trgu kar na lepem pojavilo ogromno dobaviteljev delilnikov, ki so z namenom hitrega zaslužka od tujih dobaviteljev s popustom odkupili delilnike in jih zdaj ponujajo ljudem, čeprav niso usposobljeni za njihovo vgradnjo. "Narod smo prestrašili z zakonsko obvezno vgradnjo delilnikov, ta prestrašenost pa povzroča, da se je odprl neki umazani trg," pravi Malovrh in pojasnjuje, da v Sloveniji nimamo dovolj uveljavljenih operativcev in dobaviteljev kalorimetrov in elektronskih delilnikov, da bi od sprejema zakonsko obvezne vgradnje delilnikov leta 2008 do letošnjega 1. oktobra opremili približno 380.000 stanovanjskih enot v večstanovanjskih stavbah, kolikor jih je v državi.

Da bi se izognili omenjenim goljufijam, Malovrh etažnim lastnikom poleg previdne izbire izvajalca vgradnje delilnikov svetuje, da v sporazum o delitvi zapišejo, da mora vsak lastnik enkrat letno dovoliti nenapovedan vstop v stanovanje zaradi nadzora delovanja naprav. O tem se mora strinjati več kot polovica lastnikov. "Ob tem pa je pomembna tudi metoda obračunavanja stroškov, saj se bo pri administrativni metodi morda šele čez tri ali štiri leta ugotovilo, da so bili deleži na nekem radiatorju ves čas na ničli, ne bo pa se vedelo, ali je bil radiator ves čas zaprt ali gre za kaj drugega," še dodaja.

Z analitično metodo do pravilnega vedenja

Poleg tega opozarja, da je sprejemljivo natančnost obračunavanja stroškov porabe z administrativno metodo mogoče doseči šele po nekaj letih uporabe - približno treh - vendar le, če izvajalec obračuna ves čas analizira, kateremu stanovanju je za ogrevanje zaračunal preveč in kateremu premalo. Z administrativno metodo se namreč stanovanjem z zunanjimi stenami zaradi izpostavljenosti in posledičnih toplotnih izgub pripiše za določen odstotek manjši račun za ogrevanje, ta odstotek stroškov pa si morajo med seboj razdeliti stanovalci tistih stanovanj v sredini stavbe, ki jih izpostavljeno stanovanje ščiti. "Tak sistem imajo v Švici, vendar pa pri nas delamo to napako, da smo te odstotke kar prenesli in zdaj barantamo z njimi, čeprav naši objekti niso enaki tistim v Švici, lastnih izkušenj pa nimamo," opozarja Malovrh.

Obenem pravi, da je ta odstotkovna metoda uporabna pri objektih - kockah - ki nimajo zelo izpostavljenih delov stavbe oziroma niso razgibani. Za slednje je primernejša analitična metoda, ki predstavlja izračun po toplotnih izgubah oziroma po vgrajeni toplotni moči radiatorjev. "Praviloma imajo tisti v sredini manjše radiatorje, tisti na vrhu pa večje, a nekateri so jih vmes zamenjali z radiatorji drugačnih dimenzij, drugi spet so se odločili za energijsko izolacijo stavbe in tako močnega gretja ne potrebujejo več," Malovrh izpostavlja razloge, zaradi katerih je treba pri uporabi analitične metode najprej na novo izračunati toplotni upor vsakega stanovanja, torej izdelati tako imenovano toplotno kartico oziroma toplotno karakteristiko. Ta nato predstavlja korekcijski faktor lege oziroma položaja stanovanja v stavbi.

Pri tem je prednost analitične metode v nasprotju z administrativno ta, da se vsako stanovanje lahko primerja s srednjo porabo toplotne energije objekta, pravi energijski strokovnjak. "Medtem ko nas pri administrativni delitvi stroškov ne zanima, kakšni so deleži porabe energije posameznega stanovanja in zakaj so taki, pri analitični metodi vsako stanovanje lahko vidi, ali je tako varčno, da se nahaja pod srednjo porabo objekta, ali pa je tako potratno, da porabi več energije od povprečja," pojasnjuje Malovrh. Če je odstopanje zelo veliko, je lahko nekaj narobe tudi z delilniki, saj gre za tehnične naprave, dodaja. Ta metoda po Malovrhovih besedah tako omogoča nadzor nad porabo toplotne energije in v povezavi z mesečnim obračunavanjem stroškov omogoča ljudem, da hitro odpravijo napake v svojem obnašanju oziroma na delilnikih, hkrati pa jih uči varčevanja s toploto. "Ko se enkrat tega naučijo, lahko preidejo na letno obračunavanje stroškov," še pravi.

Razlike v cenah zaradi želje po zaslužku in ne zaradi kvalitete

Delitev stroškov je zapletena, zato jo je treba prepustiti stroki in dopustiti, da bodo strokovnjaki delali za upravnika, svetuje Malovrh. "Tu gre za denar in tudi 50 centov je pomembnih. V tujini imate podjetja, ki imajo cele centre za izvajanje delitve stroškov za uporabnika in ti zelo dobro kontrolirajo in spremljajo delovanje delilnikov," strokovnjak opozarja, da tega dela ne more opravljati vsak. "Seveda pa upravniki in podobni vidijo v tem zaslužek. Kar na lepem smo dobili ponudbe ljudi, ki jih do včeraj nismo poznali, podjetje pa je bilo odprto pred dvema mesecema. To naj bi bili zdaj veliki strokovnjaki, mi pa se s tem ukvarjamo od leta 1980 in nas še vedno marsikaj preseneča," nastali problem razkriva Malovrh.

Ob tem pravi, da etažni lastniki kvalitetno podjetje za izvedbo katere koli od storitev ob vgradnji delilnikov prepoznajo prek ponudbe. Ta je po njegovih besedah dobronamerna, kadar jo lastnik stanovanja razume, kadar na primer razume metodo, po kateri se bo strošek za ogrevanje delil. Sicer pa vidi problem tudi v preveliki pasivnosti lastnikov: "Danes na zbor lastnikov pri tako ključnem vprašanju, kot je vgradnja delilnikov, pride le 20 odstotkov lastnikov."

Čeprav je po Malovrhovih besedah zelo težko določiti, kakšne so realne cene storitev ob vgradnji delilnikov, saj so te odvisne od obsega dela, ki je vezan na značilnosti posamezne stavbe, poznavalec trga pravi, da stane hidravlično uravnoteženje ogrevalnega sistema nekje med 70 in 100 evri na stanovanje, vgradnja termostatskih ventilov pa okoli 50 evrov na ogrevalo. To sta po Malovrhovih besedah tehnična pogoja za vgradnjo delilnikov, ki sicer nima smisla, saj prihrankov toplotne energije brez omenjenih dveh pogojev praktično ni. Elektronski delilnik stane okoli 35 evrov, kalorimeter pa od 300 do 400 evrov.

Če se mora odčitovalec sprehoditi mimo objekta, da bi prek radijskega signala pobral podatke z merilnikov, stane mesečno obračunavanje stroškov za ogrevanje od 2 do 2,5 evra na mesec. Če podatke z delilnikov spremljajo v zbirnem centru, mesečno obračunavanje stroškov stane od 1,5 do 2 evra na mesec. Vstop v stanovanje in odčitavanje podatkov direktno z delilnikov pa je bistveno dražje, saj je treba ljudi dobiti doma in zato večkrat priti naokoli.