Avtorja sta se torej lotila tiste rak rane osamosvojene Slovenije, ki, kot je menila Spomenka Hribar, to novo državo bremeni na enak način kot povojni pomori prejšnjo. In ker se paradigma državljanskega spora ne konča, bo "našim" vedno dovoljeno to, česar "drugi" ne smejo.

Na predstavitvi, ki sta se je udeležila tudi avtor spremne besede Branko Soban in recenzent dr. Zdenko Čepič (drug recenzent je bil dr. Veljko Rus), je bilo vzdušje dokaj malodušno: avtorji so govorili o strahu, občinstvo predvsem o tem, da se ne bo zgodilo nič, da se ne bo zganil nihče, čeprav dokazov, da je šlo z vojno dobičkarstvo, za črnoborzijanstvo in za nepojmljivo odiranje hrvaških in bosanskih kupcev, ne manjka. Dr. Lojze Ude je ob tem opozoril, da imamo tožbe za vsako figo, za pomembne stvari pa jih ni, častnik Bojan Potočnik pa je slovenskemu parlamentu predlagal, da naj se zgleduje po hrvaškem, ki je z novim zakonom onemogočil zastaranje kaznivih dejanj vojnega dobičkarstva. Da bi bila mera pesimizma polna, je Milan Lovrenčič iz Zveze društev General Maister opozoril, da tudi današnja poraba denarja za vojsko ni nič bolj nadzirana, da je civilna družba iz tega nadzora povsem izključena, motivacija vojakov pa v celoti prepuščena cerkvi.

Ali ta knjiga prinaša kaj novega, kaj, česar še nismo brali?

Po mnenju govorcev je nova že sama metoda njenega nastanka, to je nenehno medsebojno preverjanje obeh avtorjev in njuna distancirana drža, oboje pa sta nujni lastnosti preiskovalnega novinarstva. Avtorja podajata že znana in nova dejstva, da je slovenska oblast kršila embargo ZN na prodajo orožja, da bi pomagala napadenima Hrvaški in BiH, da pa se je prodaja začela že pred sklepom predsedstva, da je potekala brez nadzora, predvsem pa je izginil denar od prodaje. Navajata dokumente tujih analitikov o vrednosti vojaškega premoženja JLA, o neverjetni količini konvojev orožja, o evidentiranih prehodih meje, o denarju v Švici, o izigravanju Zadra pri prodaji preko podjetja Orbis, o tem, da se je orožje prodajalo že leta 1990, ko bi ga potrebovala slovenska TO, opirata se na ugotovitve hrvaških in bosanskih novinarskih kolegov o istih stvareh in se ne spuščata v (ob)sodbo udeleženih. Odgovornost posameznikov izhaja iz podatkov, ne iz njunih interpretacij.

Odprodaja torej prinaša gradivo o prvih letih samostojnosti, rep tedanjih dejanj pa se nerazrešen vleče vse do danes, ko točno ista imena in podjetja nastopajo v novih orožarskih zgodbah, o katerih bosta govorili naslednji dve knjigi.