V akvariju M, ki stoji v centru nekdanjega rudarskega mesta na lokaciji, kjer je ljubitelje kulinarike nekoč navduševala gostilna Nebesa, nas je sprejel Valter Majnik, ki se z akvaristiko ukvarja od leta 1974. "Biti akvarist je resda dokaj svoboden poklic, saj te ribe ne kregajo, če pri kakšnem opravilu zamudiš 15 minut, vendar to ni samo delo, ampak način življenja. Delam praktično vsak dan od jutra do večera. Samo hranjenje mi dnevno vzame približno tri ure," uvodoma razloži Majnik.

Piraje niso tak bavbav kot v filmih

Najbolj mučno pa je po besedah našega sogovornika vsakodnevno čiščenje akvarijskih pokrovov in stekel, ki jih napadajo trdožive alge. "Poleg tega je treba vzdrževati filtrirne naprave, preverjati parametre vode, čistiti mulj z akvarijskega dna in negovati vodne rastline v akvarijih. Na vsake tri dni zamenjam tudi 2000 litrov vode, kar traja približno osem ur. Veliko je nepredvidljivih stvari, ne nazadnje pa ogromno časa posvetim tudi gostom, ki prihajajo na vsakodnevne oglede," našteva Majnik, ki si zaradi obveznosti z akvarijem že šest let ni privoščil dopustovanja.

Na tisoče rib in ostalega vodnega življa ima Majnik v več kot 40 oglednih akvarijih, ki so razvrščeni po kontinentih. Takoj za vhodnimi vrati nas presenetijo ogromni prebivalci amazonskega akvarija, med katerimi prednjačita rastlinojedi piraji oziroma pakuja in tigrasti som, ki v naravi doseže dober meter. "Pakuji so največje med vsemi pirajami. Ko so majhni, so zelo podobni najbolj znanim mesojedim pirajam, zato jih ljudje velikokrat zamenjujejo. Težave se pojavijo, ko te ribe prerastejo domači akvarij, potem pa ljudje ne vedo, kaj bi z njimi. To niso akvarijske ribe, zato jih v trgovinah za male živali sploh ne bi smeli prodajati," pojasni Majnik in doda, da se v amazonskem akvariju nahaja tudi njegov ljubljenec oskar, največji med južnoameriškimi ostrižniki, ki še sodi v akvarij.

"Ostrižniki so zelo karakterne ribe, oskarji pa še posebej. Lahko jih naučiš, da ti jedo iz roke, lahko se celo igraš z njimi pod vodo. Ves čas te gledajo. Po drugi strani pa so oskarji znani tudi po tem, da se lahko - če jim kaj ni prav - tudi za en teden uležejo na bok in dobesedno gladovno stavkajo," pripoveduje Majnik, ki nas popelje na obhod po posameznih rekah, jezerih in drugih zaključenih habitatih.

Med večje vrstne akvarije sodi tudi tisti s čisto pravimi mesojedimi pirajami, za katere Majnik pravi, da vendarle niso tak bavbav, kot to prikazujejo v filmih. "Resda so zoprne, ko so lačne, vendar človeka v naravi praviloma ne napadejo, tako da lahko nemoteno plava med njimi." Povsem svoj akvarij imajo tudi ostrižniki iz sladkovodnih afriških jezer Malawi in Tanganjika, otroci pa se po besedah Majnika najraje zadržujejo pri velikem morskem akvariju.

Čeprav so v njem poleg številnih tropskih rib tudi ježki, korale, kozice in drugi organizmi, mora otrokom vselej pripovedovati zgodbice o ribi klovnu, ki je postala popularna zaradi risanke Reševanje malega Nema.

Ribe, ki hodijo, plezajo in skačejo

Naš gostitelj se sicer sila nerad odloča, kateri vodni prijatelji so mu ljubši, saj so, kot poudarja, vsi po svoje zanimivi, a se vendarle ukloni "medijskemu pritisku" in da prednost tistim, ki jih ni mogoče videti prav pogosto.

Med takšne sodijo tudi tri nožarice, ki nase opozarjajo že z nevsakdanjo plenilsko obliko in načinom plavanja - plavajo namreč v vse smeri, tudi diagonalno, pri tem pa so zelo spretne. Največja med njimi je azijska nožarica, ki prekaša južnoameriško in afriško sorodnico, saj zraste do enega metra, tehta pa lahko več kot pet kilogramov.

Majnik nas opozori tudi na ribe, imenovane strelci, ki živijo v somornicah Azije in Avstralije. "Strelci zajamejo vodo v usta in s curkom vode zadenejo žužka tudi do razdalje treh metrov. S pljunkom ga sklatijo, da pade v vodo, in ga pojedo. Kdaj pa kdaj to preizkusimo tudi v našem akvariju, tako da damo muhe na list rastline. Curka vode zaradi hitrosti (60 metrov na sekundo) sicer ne vidimo - vidi pa se voda, ko se curek razprši," pove Majnik.

Našo pozornost vzbudi še en akvarij, kjer ribe z nekakšnimi žabjimi očmi na pecljih malce plavajo, potem pa se sprehodijo še po kopnem. "To so sprehajalke. Rečejo jim tudi Darwinove ribe, ker gre pravzaprav za žival na prehodu s kopnega v vodo. Živijo v somornicah na skoraj vseh kontinentih. Še raje kot v vodi se zadržujejo na kopnem, saj dihajo tako s škrgami kot tudi s primitivno obliko pljuč. Prednje prsne plavuti jim služijo kot noge, z njimi se premikajo, skačejo in plezajo po rastlinah."

Majnik nam predstavi tudi brizgače, čeprav na prvi pogled delujejo kot čisto običajne ribe. "Posebni so zaradi načina drstenja. Samček skoči ven iz vode in se tako rekoč prilepi na list rastline, kjer poteka drst. Po končani drsti ostanejo ikre na listu, samček pa z repno plavutjo vseskozi vlaži ikre, dokler se ne razvijejo mladice. Te potem padejo v vodo in zaplavajo v svet."

Zgodba zase pa je paludarij. To je tip vivarija, ki vključuje vodni in kopenski del, tako da obiskovalcem ponuja kombinirani pogled na živali iz dveh različnih svetov. "Vse rastline, ribe in tudi žabice, ki so glavne v paludariju, izvirajo iz biotopa južnoameriške reke Rio Negro.

Žabice živijo samo na kopnem in so v naravi strupene, ker se hranijo s strupenimi mravljami. Njihov strup je tako močan, da lahko pokonča 50 ljudi. Mi pa jih hranimo z mušicami, zato ni bojazni, da bi se kdo zastrupil," nam še z enim v nizu presenečenj postreže Majnik, ki bi rad nekoč vse svoje akvarije preuredil v paludarije in jim dodal še ptice.

Hobi ga je skorajda pognal na beraško palico

Medtem ko se navdušujemo nad urejenostjo in pestrostjo vodnega sveta, ki mu delajo družbo tudi ptice, deguji, kače, legvani in druge eksotične živali, Majnika pobaramo o akvarističnih začetkih. "Vse se je začelo z zlato ribico. Zatem mi je sošolec povedal, da ima njegov bratranec čisto majhne tropske ribice, ki so vseh barv. Izkazalo se je, da so to gupiji, ki jih je imel kar v okrogli stekleni buči. To je bil začetek velike ljubezni, ki pa ji je bilo vse prej kot postlano z rožicami," se nasmehne.

Ko so njegovi otroci odraščali, je zaradi prostorske stiske akvarije premestil v kletne prostore, kjer na koncu ni bilo prostora ne za ozimnico ne za drva in niti za ribe. Zato je sčasoma vzel v najem bivšo rudniško pralnico, kamor je premestil svoj vodni živelj. Prijatelji, ki so poleg družinskih članov dotlej edini vedeli za Majnikov hobi, so ga začeli nagovarjati, naj akvarij odpre za javnost, saj bi si s tem lahko pokril del stroškov, ki so iz leta v leto strmo naraščali.

Pred dvema letoma se je s pomočjo idrijske občine preselil v sedanji prostor, vendar težav s tem še zdaleč ni bilo konec. Ker je s svojimi prihranki venomer širil akvarij, ga je "hobi" lansko leto skorajda pognal na beraško palico. "Prišlo je do faze, ko nisem več videl izhoda. Obiskovalcev ni bilo dovolj, trgovina za male živali se tudi ni obnesla, sam pa nisem imel niti za elektriko. Če nimaš pameti, se ti zgodi to, kar se je meni," ironično pristavi Majnik, ki so ga iz najhujšega rešili kolegi akvaristi s solidarnostno akcijo.

Razumevanje za njegove tegobe je pokazala tudi idrijska občina, ki naj bi v kratkem akvarij odkupila, Majnika pa zaposlila kot vzdrževalca. Čeprav je neizmerljivo, koliko je z leti vložil v akvarij, se naš sogovornik zaveda, da mu bo mesto z odkupom naredilo uslugo, zato si želi le, da bi tudi v prihodnje delal to, kar zna, in še naprej skromno živel.