Strokovnjak za trgovanje s kmetijskimi surovinami: ''Hrana ni kot čevelj, je občutljiva zadeva''

Pogoje nam diktirajo špekulanti, ki so se iz gospodarstva preselili na trg kmetijskih surovin," je nedavno opozoril kmetijski minister Dejan Židan. Kaj pomeni prosti trg za slovensko živilsko industrijo, pa je ponazorila Tatjana Zagorc, direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij: "Trg z žiti obvladujejo štirje največji evropski trgovci, ki so pokupili pšenico, a je, kljub temu da je je dovolj, ni mogoče dobiti. Kako naj si razložimo prosti trg, če trg mesa, predvsem svinjskega, obvladujejo trije največji evropski trgovci? Kaj pomeni prosti trg, če konkurenca severno od nas kupi sladkor po 520 evrov na enoto, Slovenci pa ga ne dobimo za manj kot 800 evrov?"

Za pojasnila o tem, kako poteka svetovno trgovanje s kmetijskimi surovinami, smo povprašali Dušana Vujadinovića iz službe za EU-koordinacijo in mednarodne zadeve na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je bil zadnja štiri leta in pol zaposlen na slovenski misiji v Ženevi in bil med drugim odgovoren za področje Svetovne trgovinske organizacije.

Kdaj so se borzni posredniki s finančnega trga preselili na trg kmetijskih surovin oziroma kdaj se je začelo trgovanje z blagom?

Z blagom se trguje, odkar obstaja človek. Že Aristotel je govoril o grškem filozofu Thalesu, ki je ugotovil, da bo v enem letu zelo obilen pridelek oliv, zato je zakupil vse stiskalnice in dal pridelovalcem plačilo vnaprej - ne glede na letino. S tem si je kupil pravico do stiskanja, njegova predvidevanja pa so se izkazala za prava: pridelek je bil obilen in mož je obogatel, čeprav je bil samo filozof. Ne vemo, ali je znal naravo bolje opazovati kot drugi, dejstvo pa je, da je imel informacijo.

Borzno trgovanje z blagom, natančneje z rižem, se je začelo že leta 1710 v Osaki, medtem ko je prva borza v ZDA zaživela leta 1848 v Chicagu, ki je danes daleč največja na svetu, poleg nje obstaja še vsaj 90 drugih. Včasih se je na borzah trgovalo predvsem s kmetijskimi proizvodi in kovinami, zdaj močno prevladujejo finančni instrumenti. Poznamo dve obliki trgovanja: promptni in terminski trg. Promptni se imenuje tudi blagovni trg, saj poteka po načelu blago za denar. Kmet pride z vozom, vrečami ali kamionom pšenice, na drugi strani je mlinar, ki bo pšenico kupil, jo zmlel in prodal peku. Skratka, blago na promptnem trgu fizično prehaja. Druga oblika je terminsko trgovanje oziroma trgovanje na oddaljeni rok. To ni trgovanje neposredno z blagom, temveč s terminskimi pogodbami, vezanimi na neko blago, na pšenico, koruzo, sladkor, govejo živino, oljčno olje...

Terminske pogodbe so standardizirane. V njih je vse točno opredeljeno (kakovost, količina pridelka...), edina neznanka je cena. Samo o ceni se kupec in prodajalec pogajata. Postavijo se roki, na katere se glasijo terminske pogodbe. Pridelovalec žit potrebuje terminski trg, saj se boji, da bodo cene ob žetvi nižje. Kdor želi trgovati, pa mora vplačati varščino, ki niha od 5 do 15 odstotkov vrednosti posamezne pogodbe. Čar terminskega trgovanja je, da z razmeroma malo denarja premikaš ogromne količine blaga. Primer: pridelovalec na terminskem trgu proda sto terminskih pogodb z zapadlostjo, denimo, september 2011. Ko se bliža zapadlost pogodb, jih lahko enako število kupi in obračuna razliko v ceni. Toda če se zmoti in cena pšenice septembra 2011 še zraste, je finančno na slabšem, saj je pogodbe prodal ceneje, kot jih je kupil. Toda na blagovnem trgu lahko svoj pridelek še vedno dražje proda. V tem je vsa modrost trgovanja.

Tako trgujejo tudi majhni slovenski pridelovalci pšenice?

Terminski trgi so praviloma za velike fante, ki imajo v ozadju štabe strokovnjakov. Majhni igralci, tudi naši, pa pred setvijo terminske trge uporabljajo predvsem za odkrivanje cene, da vedo, kako se bo gibala v prihodnosti. Ena temeljnih funkcij borze je namreč odkrivanje cen, zato so trditve, da so za trenutno naraščanje cen žit krivi špekulanti, zelo poenostavljene. Kriva je neurejenost finančnih trgov. Zdajšnje krize niso zakuhale trgovina, liberalizacija in globalizacija, ampak finančni trg, ki se je najprej zlomil v ZDA, nato je ta balon počil še drugod. Zato se kmetijski ministri nekaterih držav, tudi francoski in slovenski, zavzemajo, da bi se pogoji trgovanja na terminskih borzah uredili na svetovni ravni.

Torej špekulanti po vaše niso glavni krivci za trenutno divjanje cen kmetijskih surovin?

Ali je težko biti špekulant? Vemo, da so bili lansko poletje v Rusiji požari, da je tam proizvodnja pšenice padla za četrtino, da so uvedli izvozne prepovedi in da Rusija do naslednje žetve pšenice ne bo izvažala, saj je še zase nima dovolj. Nedavno so bile poplave v Avstraliji, ki ima enajstodstotni delež svetovne pridelave pšenice. Zato ni težko potegniti črte in ugotoviti: proizvodnja bo manjša, torej bo cena naraščala. Vedeti je treba, da tisti, ki trgujejo, niso neumni ljudje in da se vedejo racionalno, na podlagi podatkov. Resne hiše, ki trgujejo, imajo za seboj štabe doktorjev znanosti. Videl sem, kako trgujejo borzni posredniki. Na enem zaslonu 24 ur na dan spremljajo dogajanje na borzah po vsem svetu, na drugem so pozorni na informacije o vremenu, kakšna je, denimo, verjetnost, da bo temperatura padla in bo kavovec pozebel. To namreč pomeni, da bo proizvodnja manjša in da bo cena kave šla navzgor. Tretji zaslon jim prikazuje vse informacije agencije Reuters. Z malce pretiravanja lahko rečem, da vse vpliva na vse. Primer: francoski predsednik Nicolas Sarkozy je šel na Kitajsko, uspel prodati veliko število letal Airbus. Kako bo to vplivalo na aluminij? Verjetno ga bo Airbus kupoval več.

Glede špekulantov še to: beseda špekulant je izpeljanka iz latinske besede speculor. To je bil vojak v stražnem stolpu, ki je opazoval, kdaj so se bližale sovražnikove čete. V prenesenem pomenu je to nekdo, ki ima široko obzorje, ki vidi, kaj se dogaja. Tisti, ki ne vidi, pa tvega, da ga sovražnik preseneti. Na borzah delujejo štabi ljudi, ki skušajo oceniti vsako relevantno informacijo, kaj ta pomeni zanje konkretno. V ameriški Severni Dakoti sem pri enem od farmarjev opazil, da ima v kombajnu, velikem kot hiša, telefon in zaslon, povezan s terminsko borzo v Chicagu. Ženi je kar s polja sporočal, kdaj naj kupuje in kdaj prodaja na borzi.

So glede na dogajanja na borznem trgu zdajšnje podražitve kruha upravičene?

Vhodna surovina se draži, prav tako nafta, ki je v kmetijstvu zelo pomemben strošek. Koliko je tukaj rezerve pri trgovcih in njihovem nepreglednem zidanju cen, pa je povsem svoja zgodba. Ni nujno, da se podražitve kruha, mesa... v celoti prenesejo na potrošnika. Trgovec bi se lahko odrekel delu zaslužka, saj je iz podatkov, objavljenih v medijih, razvidno, da ima veliko večjo razliko v ceni, kot sam prikazuje.

Resda tudi trgovcem ne cvetijo rožice, saj imajo med seboj konkurenco, toda pod črto jim je še vedno neprimerno boljše kot kmetom ali živilski industriji, ki imajo za konkurenco ves svet. V preteklosti smo imeli visoke carinske zaščite, zdaj živila k nam prihajajo z leve in desne. Carinska zaščita, ki jo ima EU za tretje države, je pri govejem mesu in perutnini že zdaj premajhna, saj prihaja uvoz iz Brazilije, ki ima več goveda kot vsa EU 27 skupaj. Kako naj naši kmetje in živilci preživijo, če jim poleg tega vrat zavijajo še trgovci? Glede zidanja trgovskih cen je pri nas neke vrste divji zahod, a kaj, ko kmetje, zadruge in živilskopredelovalna industrija svoji zbornici nočejo (ne upajo) povedati konkretnih primerov: trgovec A je od mene zahteval toliko, trgovec B toliko in trgovec C toliko.

Kako rešiti ta problem?

Rešitev na dolgi rok bi bila, da bi kmetje in živilci ustanovili svojo trgovsko verigo ali da bi se našel junak, ki bi naredil razrez cene posameznega izdelka, iz katerega bi bilo jasno razvidno, koliko dobi kmet, koliko pek, koliko mlinar in koliko trgovec. V tem primeru bi se najbrž cene na trgovskih policah kmalu znižale. V Sloveniji so namreč ključni problem dodatni popusti, ki jih trgovci zahtevajo od živilcev, a ti iz trgovskih marž niso razvidni.

Na krajši rok vidim rešitev v tem, da bi na ravni EU sprejeli pravila obnašanja, določili tipske pogodbe med trgovci in dobavitelji, v katerih bi določili plačilne roke in marže, podatki o morebitnih kršiteljih pa bi bili javno dostopni. Nadzor nad spoštovanjem teh pogodb bi moral biti evropski. Tako bi v Slovenijo prišli kontrolorji iz Bruslja, ki bi pri trgovcih preverjali, kakšne pogodbe so sklenili s posameznim dobaviteljem.

Zakaj naša država sama ne določi nadzornika, ki bi mu bili trgovci dolžni pokazati pogodbe?

Za to ni zakonske podlage. Imamo zakon o obligacijskih razmerjih, po katerem je dogovor med kupcem in prodajalcem poslovna skrivnost.

V Evropi je svetel primer Francija, kjer imajo močne organizacije proizvajalcev, denimo pri mleku, ki se o ceni pogajajo z mlekarnami in trgovci. Tako se v medpanožnih sporazumih vsako leto dogovorijo, kakšna bo cena mleka. Ker pa je evropska komisija glede tega vprašanja neodločna, je verjetno največ, kar bi v Sloveniji lahko sprejeli, francoski model, saj očitno potrebujemo nekaj bolj oprijemljivega, kot je gentlemanski dogovor med členi prehranske verige. Vzhodna Evropa te odnose sicer predpisuje z zakonom, a takoj nastopijo težave zaradi poseganja v svobodno trgovino.

Slovenski pridelovalci in odkupovalci pšenice so nedavno dosegli sporazum o letošnjih pogojih pridelave in odkupa, a jih je varuh konkurence takoj poklical na zagovor, saj jih sumi usklajenega delovanja.

Kaj pa je svetovni trg pri pšenici drugega kot usklajeno delovanje? Tukaj so štirje igralci, od tega trije ameriški in eden evropski, ki obvladujejo večino tega, o čemer se dogovarja. Tudi v Franciji se proizvajalci pšenice povezujejo. Je to kartelni dogovor? Na ravni EU bi se morali zavedati, da je hrana zelo občutljiva zadeva, da ni kot čevelj. S čevljem, ki ga imam na nogi, lahko preživim do naslednjega leta, kos kruha pa moram pojesti danes, ne jutri ali čez eno leto. Zato bi glede na poseben pomen, ki ga ima hrana, ta morala biti izjema v pravilu. Doseči bi morali odpustek, da bi smelo to področje malce odstopati od splošnih pravil svobodne trgovine.