Slovenski politiki na sodiščih: Včasih na zatožni klopi, drugič v vlogi tožnikov

Po številu sodnih postopkov med politiki prepričljivo vodi Zmago Jelinčič Plemeniti, njegov strankarski kolega, poslanec Srečko Prijatelj, pa je zaradi sojenja celo zaprt. (Foto: Matej Povše)

Septembra so razpisani trije naroki v zadevah, kjer se nekdanji predsednik vlade Janez Janša pojavlja kot tožnik. Kot piše Delo, bi morali biti spoštovanje zakonov in pravil medčloveških odnosov za nosilce političnih funkcij  nekaj samoumevnega, po drugi strani bi morali imeti kot javne osebnosti debelo kožo, ki ne prepušča bodic ostrih besed. Mnoge pa zanima, kako je s stroški sodnih postopkov. Kot piše Delo, so pravila o tem, ne glede na vlogo, v kateri se politiki znajdejo v razpravni dvorani, povsem jasna. Stroški ne morejo bremeniti državnega proračuna.

Kazenski sodni postopki kažejo, da niso vsi javni funkcionarji brezmadežni, glede na nekatere civilne postopke pa je očitno, da nečimrnost včasih sega do neba. Med politiki po številu sodnih postopkov  prepričljivo vodi Zmago Jelinčič Plemeniti, glede na število pravnih sporov, ki jih je v zadnjih nekaj let sprožil, pa predsednik SDS Janez Janša. Nekdanji predsednik vlade pa je v četrtkovi TV-oddaji Pogledi Slovenije že napovedal, da bo tožil tudi predsednika protikorupcijske komisije Draga Kosa, ki naj bi med pričanjem na Finskem v zadevi Patria navajal lažne podatke o njegovi vlogi pri oklepniškem poslu. Drago Kos je Janševe očitke zavrnil.

Delo tudi piše, da je Računsko sodišče pred časom jasno povedalo, da financiranje stroškov zasebne tožbe javnega funkcionarja iz proračuna ne bi bilo v skladu z zakonom o javnih financah. Sredstva proračuna se lahko po besedah predsednika računskega sodišča Igorja Šoltesa v skladu z zakonom o javnih financah uporabljajo le za financiranje funkcij državnih in občinskih organov, za izvajanje njihovih nalog in druge namene, ki so opredeljeni z ustavo, zakoni ali občinskimi predpisi, ter v višini, ki je nujna za delovanje in izvajanje njihovih nalog in programov. »Če bi vlada v imenu države vložila tožbo proti posameznemu subjektu, bi posledično potencialno stroški sodnega postopka bremenili državni proračun, ker bi izvirali iz delovanja proračunskega uporabnika,«  je za časnik Delo pojasnil Šoltes.