Zakaj ste omenili ukinitev rejništva?
Ni vse črno in ni vse belo. Ampak če nekdo ne bo v res zelo kratkem času nič spremenil, bi bilo treba rejništvo res ukiniti. Sistemskih napak je preveč.
Katere so najpogostejše?
Najprej se lahko zgodijo pri ugotavljanju, ali je otrok ogrožen. Takrat je treba hitro in strokovno oceniti, ali je to res ali gre le za stereotipe, na primer mama brez službe, uživanje mamil, morda zlonamerne izjave ljudi. Po drugi pa strani se včasih zelo ogrožene otroke celo spregleda, ker ima na primer njihova družina tako močno oporo okolice. Druga napaka je izbor rejniške družine, ki mora sprejeti vzgojno zahtevnega otroka. Tretja napaka - biološka družina otroka ne dobi potrebne podpore, pomoči. Četrta napaka pa so nejasna dolgotrajna rejništva. To je po mojem mnenju koruptivno dejanje.
Koliko rejništev je dolgotrajnih?
Večina. Rejniki so vezani na to, da morajo imeti tri rejence, da ohranijo svoj status. Če zgubijo enega, izgubijo status. Zato se rejniške družine rejnikov praviloma držijo. Težava pa je tudi to, da ko biološka družina odpravi vzroke, zaradi katerih so ji otroka odvzeli, ji otroka ne vrnejo, ampak dodajajo nove pogoje. Na primer, mami odvzamejo otroka, ki ga prevaža v avtu pod vplivom alkohola, kar pri pregledu ugotovi policist. Mama je ozdravljena, alkohola ne uživa več, center pa pred vrnitvijo otroka doda še pogoj, da mora mama dobiti še redno službo za nedoločen čas. To pa vemo, da je v teh časih težko.
Koliko je uspešnih oziroma izpeljanih ustrezno?
Teh številk nihče ne vodi, kriteriji za to pa so tudi zelo ohlapni. Tako kot obstajajo nesrečne zgodbe, obstajajo tudi lepe. Po mojih ocenah je takih približno polovica in to je zelo slabo.
Kdo bi moral imeti ključno vlogo pri spreminjanju sistema rejništva?
Če govorimo o obstoječem sistemu, je pravno sporen, ker imajo centri za socialno delo preveliko moč. Oni o otroku odločajo, ga nameščajo, preverjajo, vračajo. Bolj celostno bi morali delovati in se manj opirati na stereotipe. Na primer, ogromno je socialno ali informativno šibkih ljudi, ki se jih degradira, namesto da bi jim pomagati postaviti življenje na noge.
Da bi bil sistem boljši, pa bi v njem morale sodelovati različne neodvisne institucije: močan inštitut zagovornika otroka; neodvisen zavod, ki ne bi bil pod vplivom socialnih služb, bi z individualnim pristopom skrbel za rejnike, jih izobraževal, jim podeljeval certifikate; sodišče bi moralo dejansko izrekati odvzeme, kot je to v pravdnih postopkih; in socialna služba bi v interventni fazi skrbela za odvzem otroka, kasneje pa bi bila terapevtski vir za biološko družino.
Preverjanje razmer v rejniški družini trenutno poteka z napovedanimi obiski. Na kakšen način bi dejansko lahko ugotovili, v kakšnih razmerah živi rejenec?
Napovedani obisk je čisti formalizem. Ljudje namestijo prt na mizo, nanj postavijo vazo z rožami, gospod se umije, obrije in poskrbi, da večer pred tem ni pil alkohola, da med obiskom ne bo zaudarjal. To je neko svetohlinsko dejanje sociale, v katerem manjkajo neodvisni razgovori z otrokom. In to v neodvisnem okolju. Treba bi bilo imeti širšo sliko, kako rejniška družina deluje tudi v širšem okolju. Informacij o tem je ogromno in glede na to, da se za otroka išče čustvena in socialna stabilnost, bi jih bilo treba upoštevati. Tudi individualne projektne skupine so same sebi namen. To so veliki timski sestanki, na katerih so predstavniki centrov za socialno delo, starši otroka, rejniki in otrok. V takem okolju otrok ne more povedati svojih stisk.
Katere stvari, ki jih otrok pove, bi bilo treba upoštevati?
Otroci v reji pogosto povedo, da so žrtve nasilja. Ampak to se sistematično spregleduje. Govori se o tem, da je to vzgoja. Mama na primer pride na stik z otrokom po enem mesecu. To se dogaja v hiši rejnikov in vsi so na preži. Ko otrok vendarle najde priložnost, pove mami - tepejo me - in pokaže modrice. Mama, šibka kot je, pomoč išče na centru, kjer ji ne verjamejo. Potem pa so še drobne stvari - želja otroka po tem, da bi nekaj imel, nekaj počel. In seveda želja otroka po vrnitvi v biološko družino. Ta mora biti relevantna, ne pa odločujoča, in njegova starost pri tem ni pomembna, šteje zrelost. Če bi biološka družina res imela neko oporo, bi rejništva lahko bila kratkotrajna rešitev. A odločba o rejništvu po navadi tako zabetonira pogoje za vrnitev otroka, da jih je težko izpolniti.
Otroci si včasih želijo tudi posvojitve.
Seveda, kadar je zgodba o rejništvu lepa. Redko pa se jim te želje uresničijo. Tu gre za dedovanje, priimek, občutek pripadnosti družini. Posvojitev je zelo lep in slavnostni dogodek, s katerim je otrok tudi formalno sprejet v družino.
Kdo preprečuje več takih posvojitev?
Gre za paradoks. Da postane nekdo rejnik, mora skozi 12-urno izobraževanje, zagotavljati mora predvsem prostorske pogoje in nič drugega. Za posvojitelje pa je meja zelo visoka, dvakratni pregled psihologa, ogromno dokazil. Ljudje med postopkom preverjanja tudi obupajo.
Tudi tisti posvojitelji, ki želijo posvojiti otroka, ki so ga več let imeli v reji?
Seveda. To je pač posvojitev. Ne mislim, da je preverjanja preveč, le pri rejništvu ga je premalo. Seveda pa je treba pri posvojitvi odvzeti biološkim staršem roditeljsko pravico. To je velik poseg, ki se ga centri in sodišča ne lotevajo prav pogosto.
Bo rejništvo bolje urejeno z družinskim zakonikom?
Mislim, da družinskega zakonika sploh ne bo. Stroški za preoblikovanje sodišč so visoki in v recesiji to ni zanemarljivo. Ampak to je še najmanj. Družinski zakonik zahteva, da se bodo morali sodniki specializirati za sojenje v fluidnih družinskih zadevah, polnih čustev. Že po sedanjem sistemu je to težko delo in ga ljubljanske sodnice izvrstno opravljajo.
Pa bi bil z vidika rejništev nujen?
Seveda. Hrvaška ima na primer enega najboljših zakonov na tem področju. Pri njih ni možno, da bi otrok "izvisel". Naš zakonik morda ni napisan idealno, ampak preseči moramo zastarel zakon o družinskih razmerjih. Morda se bo kdo lotil celo noveliranja. Saj veste, hlače so že malo stare in strgane, pa jih bomo še malo zakrpali. Ne, čas je, da kupimo nove.
