Gregor Golobič ocenjuje, da je referendum prava forma za izrekanje o arbitražnem sporazumu in da očitke o prenašanju odgovornosti na volilce najpogosteje navajajo tisti, ki so referendum sami napovedovali. A so ti očitno razočarani, ker so hoteli referendum proti, sedaj pa gre za referendum za. Pri junijskem referendumu gre po besedah prvaka Zares za izbiro, ali naj se problem reši ali naj se ne reši, ne pa za izbiro, ali naj se reši tako ali drugače. »Imamo možnost umnega razreševanja spora, to je drugo ime za sporazum, na drugi strani pa je samo spor,« je prepričan Golobič. Zaustavil pa se je tudi pri navedbah, da je v odnosu do Hrvaške nujno izkoristiti prednost, ker smo člani EU, in sosede prisiliti, da sprejmejo nekaj, česar nočejo. Ta navidezna moč evroizsiljevalske palice ima poleg tega, da sama po sebi zbuja nelagodje, po Golobičevem prepričanju še eno neprijetno lastnost. »Hrbtna stran teh navedb je, da ne verjamemo v moč naših argumentov in jih nadomeščamo z argumentom moči.«
Tudi Katarina Kresal je poudarila, da bodo v LDS sporazum do konca podpirali, saj podpirajo politiko, ki rešuje probleme. Politika, ki probleme ustvarja, ki zapleta, po njenem prepričanju ni politika. »To ni nič, smo pa zadnje čase takšnega ravnanja videli zelo veliko.« Na arbitražni sporazum tako po besedah Kresalove letijo številne kritike, kritiki pa ne dajo odgovora, kaj bi bilo boljše in kaj se bo zgodilo, če sledijo njihovim predlogom ter sporazuma ne podprejo. »Sem pravnica, pa še nisem slišala toliko pravne kreativnosti, kot je pri interpretaciji določenih točk arbitražnega sporazuma,« je poudarila predsednica LDS. In dodala, da bo razsodba ena, v tej razsodbi pa bodo tri zadeve: meja, stik z odprtim morjem in ureditev morskih pasov. Razsodbe brez vseh treh točk ne more biti.
Predsednik vlade Borut Pahor se je tudi na včerajšnji javni tribuni vprašal, kakšna je alternativa, če sporazum ne bo sprejet. Bo Slovenija blokirala Hrvaško, ko bo pred ratifikacijo pristopne pogodbe? Bo naša država izgubila vse, kar so v enem letu pridobili, saj je arbitražni sporazum po njegovem prepričanju najpomembnejša in prva strukturna reforma te vlade. Ob tem je premier dodal, da sicer nikogar ne obtožuje, a sedanje stanje je ta vlada nasledila. Ni ta vlada odločila, da trije zaselki niso predmet zakona o volitvah in referendumu, prav tako je neki drugi zunanji minister dopustil, da je prišlo do rešitve na Hotizi, do kakršne je prišlo. »Zato pravim tistim, ki danes govorijo, da smo okupirani, ali naj interveniramo z vojsko zoper okupatorja. In če so tako mislili tudi včeraj, predvčerajšnjim, zakaj niso dali takšnih navodil.«
Na navedbe Tineta Hribarja, da je arbitražni sporazum akt kolaboracije z okupatorjem, se je odzval tudi Golobič in dejal, da so se k agresivnosti, s katero skušajo nadomestiti argumente, ki jim očitno manjkajo za nasprotovanje sporazumu, zatekli tudi razumniki, ki bi morali staviti na moč argumentov in ne na argument moči. Besede, ki jih je pod okriljem panevropskega gibanja izrekel Hribar, pa so vznemirile tudi več obiskovalcev včerajšnje javne tribune. Tako je evropski poslanec Jelko Kacin menil, da je govorjenje o okupaciji in kolaboraciji retorika, ki nima nobene zveze z Evropo 21. stoletja. »To je vojaška retorika, to je podžiganje, to je mobilizacija, to je militarizacija in ne pelje nikamor,« je poudaril Kacin. Tine Hribar je po njegovem prepričanju »zdrsnil na celi črti«.
