Zaradi nervoze zapojejo tudi pesti

Veno Tivadar, šef podjetja Ve-Ko iz Rajndola v občini Kočevje, ki se ukvarja z zaključnimi deli v gradbeništvu in se zaradi posla vsak dan vozi iz Kočevja proti Ljubljani, opozarja, da ljudem ob razvojni osi 3a cesta pravzaprav diktira način življenja: "Če mi stranka iz Ljubljane reče, naj pridem na pogovor ob devetih zjutraj, moram vstati štiri ure prej, da slučajno ne zamudim. Njih namreč nič ne briga, od kod prihajaš. Nekoč sem zamudil in poslovni partner mi je zabrusil, češ da nisem edini in da naj pač prej vstanem. A naj vstanem sredi noči? Pa saj to ni normalno, da samo za pot v 60 kilometrov oddaljen kraj vsak dan porabim najmanj štiri ure!" se med pogovorom na bencinski črpalki na Pijavi Gorici razhudi naš prvi sogovornik.

Ta nam tudi pove, da veliko Ribničanov in Kočevcev zaradi gneče ubere takšne in drugačne bližnjice, da se izognejo vsaj kakšnemu kilometru pločevinaste kače, ki se vije proti Ljubljani: "Moj prijatelj, ki dela v ljubljanskem Polju kot zdravnik, v Kočevju zavije v smeri proti Novemu mestu, nato se v Mali Gori odcepi ter pot nadaljuje po makadamski gozdni poti proti Vidmu in Grosuplju."

Živčni zaradi vsakodnevnih kolon in bojazni, da bodo zamudili na delovno mesto, so vozniki tudi manj razsodni in to na cesti, ki že tako ne slovi ravno kot najvarnejša. "Prav danes zjutraj sem se na Škofljici prepiral z žensko, ki je izsiljevala. To se dogaja vsak dan. Ljudje norijo in se medsebojno zmerjajo, nemalokrat pa zapojejo tudi pesti," še naprej s povišanim tonom, kot da to prav sedaj doživlja, razlaga Tivadar, ki še dodatno pobesni, ko ga pobaramo, kakšne kvalitete je sicer cesta G2-106: "Ravno včeraj sem v Ribnici skoraj razbil avto! Katastrofa! To niso luknje, to so jame!"

"V ovinku pri Ortneku vedno zamižim!"

Boris Valenčič, ki se kot šofer avtobusa z relacijo Kočevje-Ljubljana spopada že več kot 30 let, pravi, da je cesta ozka, luknjasta in izjemno nevarna: "Še posebno zjutraj je res nevarno, ker se ljudem mudi in prehitevajo kolone vozil pri polni črti. Gostota in struktura prometa sta preveliki za tako cesto. V ovinku pri Ortneku samo zamižim, ko zapeljem vanj." Zamižite? "Ja, če v tistem trenutku pride nasproti tovornjak, je konec. Velikokrat je že šlo zelo na tesno," razloži Valenčič. Njegov mlajši kolega pri podjetju Integral Kočevje Mile Railić ob tem hiti naštevati, kdo vse je umrl na tej cesti v zadnjih letih: "Cele družine so izginile. Pojdite pogledati, saj je cela cesta polna sveč in fotografij umrlih!"

Po njunem mnenju bo obvoznica Škofljica sicer odpravila vrsto težav, vendar bi morali določene ukrepe sprejeti takoj. "Naredili so napako, ker so na Škofljici postavili tri semaforje, namesto da bi zgradili krožna križišča, ki razmeroma dobro požirajo promet," pristavi Railić, ki meni, da bi poleg spremembe režima ob konicah morali pristopiti tudi policisti in promet usmerjati.

Brezposelnih je 20 odstotkov Kočevcev

Cesta G2-106 je zadnja leta postala jara kača, ki se vije od Kočevja proti Ljubljani tudi zato, ker se čedalje več ljudi vozi v službo v prestolnico. Kot pravi Zmago Šega, direktor podjetja Itas Cas, kjer izdelujejo avtomešalnike za prevoz betona, mladež beži iz Kočevja, saj zaradi slabe cestne povezave podjetja nimajo vlagateljskih interesov v kočevskem "žepu", posledica tega pa je kronično pomanjkanje delovnih mest. S tem je začarani krog sklenjen. Že tako osiromašeno gospodarstvo je zdesetkala še recesija, tako da je bilo oktobra lani kar 18,2 odstotka Kočevcev brez službe, neuradno pa naj bi bilo danes nezaposlenih kar 20 odstotkov prebivalstva v občini Kočevje.

Šega, šef nekoč enega vodilnih podjetij na Kočevskem, sicer recesiji priznava vso svojo moč, vendar se tudi on strinja, da udarec ne bi bil tako močan, če bi imeli "okno v svet". "Težko je reči, koliko posla dnevno izgubimo zaradi slabe povezave, vendar že sama pot poslovne partnerje odvrača od nas. Gospodarstvo se pač osredotoča ob prometnicah," pravi Šega. Regija pa po njegovem prepričanju postaja "žep" tudi v drugih pogledih: "Z vstopom v EU je prišlo do tako imenovane racionalizacije, ukinjena je bila carina v Ribnici, tako da so najbližje carine zdaj v Novem mestu, Metliki ali Ljubljani. Tudi s tem dodatno izgubljamo čas, saj se v tem času ni naredilo nič, da bi bila prometna povezava boljša. Kot poudarja Šega, bi moralo biti Kočevje - glede na blagovno pot - boljše povezano tudi z Vinico na jugu, saj ta pot predstavlja okno v Dalmacijo. Več kot sto let stara železnica, ki jo sicer obnavljajo, pa po njegovem prepričanju brez ceste ne bo kaj dosti pripomogla k rešitvi osnovne regijske zagate.

Svetla točka je voda v Kostelu

Za malce optimizma v tem koncu Slovenije pa je pred tremi leti vendarle poskrbela družba Uskok, ki v Kostelu polni vodo z blagovno znamko Costella. Prokurist in menedžer družbe Jože Božič pravi, da so v času recesije razvili in dali na trg pet novih proizvodov, prodajo pa so - tako količinsko kot vrednostno - povečali za 60 odstotkov. Trenutno imajo 14 zaposlenih domačinov, število zaposlenih pa nameravajo po besedah Božiča v dveh letih potrojiti.

Za zdaj jih sicer slaba cestna povezava ni omejevala pri poslovanju, pravi Božič, ki pa se boji, da se to lahko zgodi v prihodnje. "Težave lahko nastanejo, ko bomo proizvodnjo povečali. Dnevno bo v smeri Ljubljane odhajalo vse več vlačilcev, prav tako pa bo vedno več dobaviteljev prihajalo k nam z dostavo repromaterialov. Če želimo še naprej povečevati prodajo s takim tempom, je za nas zelo pomembno, da imamo hitrejši dostop do koprske luke. Za slovenski trg pa se vse začne v Ljubljani," pravi Božič, ki si niti predstavljati ne želi, da bi jim poslovni uspeh preprečevala slaba povezava, čeprav se zaveda, da je cesta iz "kamene dobe". "Ne nazadnje pa se bojimo tudi, da bodo občani na Škofljici začeli uresničevati grožnje in postavljati zapore ceste, s čimer bi nas tako rekoč odrezali od sveta." In smo spet na začetku - pri škofljiški obvoznici.