Socialistično razmišljanje

(Foto: Matej Povše)

Tako čislani fantje, junaki iz deželice na sončni strani Alp, so na različnih internetnih forumih pri omembah premij kar nenadoma postali "fantje, pogoltni na denar, saj bi morali za izbrano vrsto igrati le s srcem". Narobe svet, ko pa je jasno, da so evre, ki bodo romali na nogometno zvezo, zaslužili prav oni z uspešnim tekanjem po igrišču in jim torej logično pripada delež.

A z denarjem v športu je križ in v Sloveniji je prepogosto tako, da je pri delitvi pogače tisti, ki so s svojimi vrhunskimi rezultati največ prispevali k temu, da je malha polna, ne odnesejo veliko boljše kot športniki, ki so si vrata reprezentance šele odprli ali pa sodijo med "povprečneže". Pa se vprašajmo drugače: je Gorenje generalni pokrovitelj nordijske reprezentance zaradi enkratne Petre Majdič, ki je na nedavnih olimpijskih igrah spisala zgodbo, ki je bila udarna na naslovnicah vseh večjih svetovnih časopisov, ali kakšnega nordijskega kombinatorca, ki ga večina športnih zanesenjakov v Sloveniji sploh ne pozna? V okvir te zgodbe, ki se zdi skoraj neverjetna, sodi tudi podatek, da si je morala Petra polet na olimpijske igre v poslovnem razredu plačati iz lastnega žepa, saj se odgovornim na olimpijskem komiteju ni zdelo vredno, da bi ji ga plačali, pa čeprav je tako nastope pričakala precej bolj spočita.

Socialistično razmišljanje nekaterih odgovornih športnih funkcionarjev, v slogu, če bomo nekomu namenili več, bo finančnih sredstev za vse zmanjkalo, v profesionalnem športu seveda ni na mestu. Morebiti se nekateri tega celo zavedajo, a zgodi se nič. Ali drugače: športni funkcionarji prejemajo plačo ne glede na (ne)uspehe, posledice njihovega socialističnega razmišljanja pa občutijo športniki.

Zgovoren primeren je alpska smučarka Tina Maze, nosilka dveh srebrnih kolajn na olimpijskih igrah in četrtouvrščena v pravkar končanem svetovnem pokalu. Kljub podcenjevalnemu odnosu zveze (lani so ji ponudili 50.000 evrov znotraj 1,3 milijona vrednega proračuna) sicer še smuča za Slovenijo, a vse stroške priprav in trenerjev nosi na lastnih plečih. Kar prevedeno pomeni, da zaslužek namesto v nakup nepremičnine ali varčevanja za starost namenja, da v svetovnem pokalu sploh lahko smuča.

Ker očitno nekatere športne zveze vodijo ljudje, ki ne razumejo, da se piše leto 2010, bi morala posredovati država. In zakaj ne bi nekaterim športnikom izbrancem (pa saj jih lahko preštejemo na prste ene roke) dodelila enakega plačnega statusa, kot ga imajo veleposlaniki? Roko na srce, če veliko potujete in sprašujete tujce, ali poznajo Slovenijo, je ti ne poznajo zaradi naravnih lepot, kulinarike, prijaznih ljudi, temveč zaradi - športnikov.

Športni uspehi torej ljudem na oblasti koristijo, bil pa bi že čas, da to priznajo tudi na način, ki športnikom najbolj koristi - z ustrezno finančno pomočjo, ki presega ustaljeni znesek za nakup povprečnega avtomobila. V nasprotnem se kaj kmalu lahko zgodi, da bo Kozmusov (atlet in nosilec zlate olimpijske kolajne je prehitro sklenil svojo športno pot) v slovenskem športu vse več, naši politiki pa bodo kar nenadoma ostali brez priložnosti do skupnega fotografiranja po uspehih in možnosti nabiranja političnih točk.