A pokojnemu zdravniku ni bilo treba - kot veliki večini navadnih smrtnikov - čakati, da mu bo odločbo o vrnitvi psov s povratnico predal pismonoša. Prevzel jo je kar v prostorih kmetijskega ministrstva, čeprav 83. člen zakona o splošnem upravnem postopku pravi, da je tistega, ki mu je treba vročiti dokument, le izjemoma dovoljeno povabiti, da ga prevzame, če to zahteva narava ali pomen dokumenta, ki ga je treba vročiti.

Je bil ta kriterij v Baričevičevem primeru res izpolnjen? Mar nevarna bulmastifa, ki sta tri leta in pol preživela v zavetišču, ne bi mogla tam počakati še dan ali dva? Očitno ne, kajti nekomu na MKGP se je v želji "iti na roke Saši Baričeviču" tako mudilo, da je drugi stranki v postopku - zavetišču Gmajnice -, na katero se je prav tako nanašala odločba, to poslal kar po telefaksu. Takšne oblike vročanja dokumentov pa ne predvideva noben člen zakona o splošnem upravnem postopku. Na MKGP so nam potrdili, da je stranko le izjemoma dovoljeno povabiti na sedež organa, da se ji osebno vroči odločba. S čim si je gospod Baričevič zaslužil to izjemno obravnavo, ni znano, ali je je bil deležen še kdo od nekaj več kot 5000 prejemnikov odločb MKGP v letu 2009, pa tudi ne, saj tovrstnih evidenc ne vodijo. Postopek odločanja o vrnitvi bulmastifov buri duhove še zaradi nekaterih drugih nenavadnih okoliščin. Te kažejo, da je z vplivnim položajem in dobrim odvetnikom mogoče marsikaj doseči. "Ponosen sem, da smo tiste pse (ki so 2. februarja letos raztrgali lastnika, op. p.) dobili nazaj," pravi Miro Senica. Njegova odvetniška pisarna je spretno izkoristila številne pravne možnosti, da ji je uspel ta "podvig". Tako so, priznava Senica, predlagali izločitev direktorice veterinarske uprave Vide Čadonič Špelič, veterinarskega inšpektorja Uroša Andrenška, ki je izdal tri odločbe o usmrtitvi nevarnih bulmastifov, pa so kazensko ovadili. Kriminalisti, ki so Andrenška štiri mesece "preganjali", kaznivega dejanja niso odkrili, a nič ne de, saj so bili, tako Senica, vse to le procesni manevri, "ki so v okviru odvetniške etike in so izrecno dopuščena metoda dela".

Tako je Miro Senica govoril kot odvetnik. In če bi bil na nasprotnem bregu - v koži veterinarskega inšpektorja, ki mora odločiti o usodi psov, ki so poškodovali Marka Jenka in inštruktorico psov Metko Zorc ter skoraj ubili Stanislava Megliča, poleg tega pa pokončali ali poškodovali tudi nekaj drugih živali?

V tem primeru bi Miro Senica psom "stisnil injekcijo"! Ob tem je pripomnil, da bi ju lahko že zdavnaj usmrtili, saj je bila med vsako odločbo o usmrtitvi in izdajo začasne odredbe, ki je to preprečila, nekajdnevna luknja, pritožba pa ni zadržala usmrtitve. In zamolčal, da je odvetniška pisarna Senica v pritožbah na odločbe o usmrtitvi psov grozila z odškodninskimi tožbami in se sklicevala na 293. člen zakona o splošnem upravnem postopku, po katerem se lahko upravna izvršba odloži, če je bilo zoper njo vloženo pravno sredstvo, z izvršbo pa bi verjetno nastala nepopravljiva škoda.