Za slovenske zapornike vsaj na papirju poskrbljeno spodobno

Zavod za izvrševanje kazni zapora Dob pri Mirni. (Foto: Bojan Velikonja)

Zakoni in pravilniki obsojencem v slovenskih zavodih za prestajanje kazni zapora načeloma zagotavljajo večstransko oskrbo. Tako je denimo določeno, da morajo dnevno dobivati tri obroke hrane, obsojenci, ki delajo, pa so upravičeni tudi do malice, so za STA pojasnili na Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij.

Pravilnik o izvrševanju kazni zapora zagotavlja pravico do osebne higiene, obsojencem pa je zagotovljeno tudi osnovno zdravstveno varstvo. Prav tako je zaporniku treba v zavodu ustvarjati pogoje za kulturno in športno dejavnost, za spremljanje dogajanj doma in v svetu ter za druge aktivnosti, ki so koristne za njegovo telesno in duševno zdravje. Po pravilniku so zaporniki upravičeni tudi do duhovne oskrbe, navajajo v upravi.

Če je vsaj na papirju za življenje zapornikov spodobno poskrbljeno, pa nekoliko drugačno sliko pokaže dejstvo, da je v šestih oddelkih slovenskih zaporov presežena predvidena zaporska kapaciteta. Tako sta prezasedena predvsem zapora v Ljubljani in na Dobu. Prav iz Doba pa prihaja tudi večina zapornikov, ki so se prek odvetnika Francija Matoza nedavno pritožili na Evropsko sodišče za človekove pravice.

Kot je sredi januarja za STA povedal odvetnik, je pritožbe vložil v imenu več kot 200 zapornikov. Po njegovih besedah je - potem, ko je pred tem na državno pravobranilstvo v imenu zapornikov vložil odškodninske zahtevke, pa so bili ti povečini zavrnjeni - ugotovil, da v Sloveniji ni učinkovitega sodnega varstva. Matoz, ki za zapornike od države zahteva skupno 4,1 milijona evrov, se je s pritožbo zato obrnil na Evropsko sodišče za človekove pravice.

Na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij so za STA pojasnili, da so z vloženimi odškodninskimi zahtevki seznanjeni. Kot so zapisali, so v konkretnih primerih že pripravili poročila, jih poslali ministrstvu za pravosodje, to pa državnemu pravobranilstvu, ki rešuje zadeve.

Sicer pa je bilo 14. januarja letos po podatkih uprave v zaporu na Dobu 412 zapornikov, Kapaciteta je 233 ljudi, zasedenost pa 176,82-odstotna. Kot so za STA pojasnili na upravi, to pomeni, da število zapornikov v posameznih sobah doseže celo številko 17.

Odškodnine zaradi okrnjene svobode

Ob tem na upravi priznavajo, da je v sobah z več osebami okrnjena tudi zasebnost obsojencev, kar je že eden od argumentov, s katerimi obsojenci od države zahtevajo povprečno po 15.000 evrov odškodnine. Dobskih zapornikov pa ne moti le prezasedenost zaporov, pač pa tudi nezadostno zagotavljanje zdravniške oskrbe in osnovnih higienskih pogojev.

Še bolj kot na Dobu je sicer prezaseden zapor v Ljubljani. Pri kapaciteti 128 zapornikov v tem zaporu prebiva 259 ljudi, kar pomeni 202,34-odstotno zasedenost. Na tretjem mestu po (pre)zasedenosti je zapor v novomeškem oddelku ljubljanskega zapora, kjer je zasedenost 125,71-odstotna. Predvidena kapaciteta pa je presežena tudi v zaporih v Mariboru, Kopru in v oddelku ljubljanskega zapora na Igu.

V upravi sicer navajajo, da je ministrstvo za pravosodje v tem mandatu problematiko, povezano z izvrševanjem kazenskih sankcij, postavilo kot politično prioriteto.

Nedavno je pravosodno ministrstvo v sodelovanju z ministrstvom za obrambo ter občinama Šentrupert in Mokronog-Trebelno zagotovilo za 40 obsojencev prostora v opuščenem vojaškem objektu Puščava v Mokronogu. Obnova zavoda na Dobu naj bi tako do konca leta 2010 zavodu prinesla 174 novih kapacitet, ministrstvo pa predvideva tudi gradnjo novega zapora na lokaciji Ljubljana-Bizovik in nadaljnjo širitev kapacitet na Dobu.

Gradnja novih zaporov najslabša možnost

Raziskovalec z Inštituta za kriminologijo pri ljubljanski Pravni fakulteti Dragan Petrovec pa je za STA opozoril, da je gradnja novih zaporov pravzaprav najslabša možnost. Po njegovem mnenju so pritožbe obsojencev upravičene, vendar pa njihovih težav ne bo rešilo širjenje kapacitet.

Nekoliko boljša možnost ukrepanja bi bila že zasilna novogradnja, ki ne bi ustvarjala novih kapacitet, ampak bi le kultivirala sedanje razmere. Še najboljša možnost pa bi bila po njegovih besedah intenzivno delo osebja z obsojenci v zaporih in ustvarjanje odprtih zaporov oz. sproščanje režima. Na ta način bi prikrajšanosti v zaporih postale manj pomembne in bi jih obsojenci laže prenašali, meni raziskovalec.

Petrovec po eni strani vidi težavo v tem, da se je med letoma 1995 in 2000 število obsojencev podvojilo, od tedaj pa - sicer ne v tako strmem trendu - še vedno narašča. Razmisleka pa je na drugi strani vredno tudi dejstvo, da je bilo pred časom še dosti več obsojenih. Na Dobu je bilo tako v nekem trenutku zaprtih kar 900 ljudi, pa vendar "ni bilo takega množičnega revolta". Kot pojasnjuje Petrovec, je bilo med osebjem in med zaporniki več človeškega stika, klima pa je bila bistveno manj kaznovalna.

Slabša klima tudi izven zaporov

Sicer pa je to po njegovem tudi posledica splošne družbene klime, ki je tudi izven zaporov postala slabša. "Kaznovalni smo na vseh področjih - od prekrškov do uklonilnega zapora, in ne nazadnje tudi do obsojencev. Človek kot vrednota je izgubil pomen," opozarja.

Petrovec je prepričan, da bi lahko bistveno več obsojencev namestili v odprte oddelke, kjer ni potrebnih toliko paznikov in tudi stroškov ni toliko. Njegova neposredna izkušnja kaže, da pri vzpostavljanju odprtih oddelkov ni največja težava v obsojencih, pač pa v osebju. Osebje po njegovem ni za odprte oddelke, saj na ta način "izgubi svojo tradicionalno moč in manipulacijo nad obsojenimi".

V slovenskih zaporih bi torej po njegovem moralo delovati več ljudi z izostrenim čutom za sočloveka. In če bi želeli vzpostaviti več odprtih oddelkov, je tudi "človeška investicija bistveno večja".