Ta je, kot vse kaže, v slovenski šoli še vedno tabu oziroma tisto, o čemer je pri pouku "najbolje molčati". Še več, tudi delavnice, ki jih prirejajo nevladne organizacije, ali brezplačne publikacije o tej temi v šolah z redkimi izjemami niso zaželene, je bilo slišati na včerajšnji okrogli mizi, ki jo je ob izidu tematske številke revije Sodobna pedagogika z naslovom Homoseksualnost in šola priredila Zveza društev pedagoških delavcev (ZDPD). Na okrogli mizi so sodelovali avtorji zbornika, predstavnikov šolskega ministrstva in zavoda za šolstvo pa kljub vabilu ni bilo. Simptomatično, je k temu pripomnila predsednica ZDPD Andreja Hočevar.
Osem homofobičnih žaljivk na dan
Urednika zbornika Mojca Kovač Šebart in Roman Kuhar sta povedala, da se o homoseksualnosti pri pouku razpravlja le tam, kjer za to pokažejo dobro voljo učitelji. Vse drugače pa je na hodnikih: tam je homoseksualnost prisotna podobno kot v ameriških šolah, kjer učenci in dijaki, kot je ugotovila neka raziskava, v povprečju slišijo po osem homofobičnih žaljivk na dan, se pravi na pocestni, primitivni način... Slovenska šola, so s primeri in raziskavami dokazovali sodelujoči, je za geje in lezbijke nevaren in izključujoč prostor, kjer so tisti, ki so drugačni, v "najboljšem" primeru deležni sočutja, večinoma pa nelagodnega molka.
Nelagodje pa je element prevladujoče ideologije, je menila Metka Mencin Čeplak, FDV. Pomenljivo je tudi, da se je o homoseksualnosti v naših šolah začelo govoriti v sklopu zdravstvene vzgoje. Učbenik za srednje šole je homoseksualnost vse do 90. let minulega stoletja obravnaval v povezavi z "nenavadnim spolnim vedenjem". V osnovnošolskem učnem načrtu medpredmetnega kurikularnega področja Vzgoja za zdravje pa je takšno gledanje še prisotno: homoseksualnost je uvrščena v kategorijo "različne oblike spolnega vedenja", in sicer skupaj s sadizmom, nekrofilijo, posilstvom, incestom, pedofilijo, sodomijo... Ni pa v tej kategoriji najti heteroseksualnosti. "Ali ima homoseksualnost kaj več skupnega s pedofilijo in posilstvom, kjer gre za zlorabo moči, napad na telo, prisilo, kot pa denimo heteroseksualnost?" se je ob tem vprašala Mencinova. Takšna kategorizacija je pravzaprav le subtilen način utrjevanja predsodkov in stereotipov, je dejala.
Za delavnice ni zanimanja
Tanja Rener, FDV, je poudarila, da je o homoseksualnosti v šolah treba govoriti, a ne tako, da bi razpravljali za ali proti njej. "Promovirati jo je treba kot ustavno in človekovo pravico." Sama sicer dvomi, da bi z večjo prisotnostjo homoseksualne tematike pri pouku lahko vplivali na predsodke in stereotipe, saj ti "ne temeljijo na pomanjkanju informacij, temveč na strukturi moči". Simon Maljevac, Legebitra, je govoril o izkušnjah z organiziranjem delavnic na šolah. Ko so leta 2002 v sklopu projekta Kje je homoseksualnost v učnem načrtu? šolam ponudili brezplačne delavnice o homoseksualnosti, se je vabilu odzvalo le osem šol od več kot 100, pa še na teh je bilo čutiti veliko nelagodja. Ponekod so izbrali le "dovolj odprte" učence, drugod so organizatorje pozvali, naj ne "novačijo" učencev za homoseksualnost. Na večini šol so odklonili tudi publikacijo Legebitrina oznanila, čeprav bi jim jo pošiljali brezplačno. V anketi, ki so jo lani izvedli prek interneta - sodelovalo je 160 ljudi -, pa je kar 35 odstotkov sodelujočih zatrdilo, da so bili zaradi svoje istospolne usmerjenosti žrtve verbalnega in drugega nasilja, in sicer tako v primeru, ko so se razkrili, kot v primeru, ko so zanje domnevali, da so geji ali lezbijke. Trije so poročali, da so bili nasilniki učitelji.
