Dnevnik.si
- Top iz rubrike
- Zadnje objavljeno
- Preberite tudi
- Izpostavljene teme
Načelnik Generalštaba SV Alojz Šteiner (Foto: Matej Povše)
Kot je pojasnil Šteiner, je dokument, ki ga je imel Matek, sicer res imel oznako vojaške skrivnosti, kljub temu pa je šlo za dilemo o tem, kako se varuje poslovna skrivnost in kako se določajo podatki, ki so vezani na vojaško skrivnost. "In tukaj je šlo za dejanje vodje projekta, ki je bila civilna oseba," je poudaril.
Povedal je tudi, da v tem primeru ne gre za dokumente v zadevi Patria, ampak za poročilo vodje projekta, ki je bilo izdelano "v nasprotju usmeritvami oz. zahtevami, ki mu jih je projektni svet pred tem postavil". Kot je dejal, ga projektni svet ni spraševal o konfiguraciji oklepnikov, ampak kako potekajo dela in aktivnosti na področju projekta.
Poleg tega so Matku po besedah načelnika generalštaba izdelavo poročila o delovanju projekta naročili pred podpisom pogodbe, on pa ga je izdelal šele po podpisu pogodbe in še to ne takšnega, kakršnega so naročili. V to poročilo je namreč prepisal podatke, ki bi jih moral varovati kot poslovno skrivnost, je pojasnil. Tako ali tako pa so bili tisti, ki so imeli možnost vplivanja, o teh podatkih seznanjeni že prej.
O tem je bil še pred podpisom pogodbe decembra 2006 obveščen tudi Šteiner. 28. novembra 2006 je, kot je pojasnil, pristojne tudi opozoril na težave, povezane s konfiguracijo oklepnikov. Prav tako je za te podatke še pred podpisom pogodbe vedel tudi Miha Matek. Ta je imel po besedah Šteinerja dostop do "top managementa" na ministrstvu in bi lahko ljudi, ki so neposredno usmerjali pogajanja o teh predlogih, na to opozoril že pred podpisom pogodbe.
V zvezi z razliko med stopnjo zaupnosti poslovne in vojaške skrivnosti je načelnik generalštaba povedal, da so se s to dilemo pri tem projektu srečali prvi. Oni so bili usposobljeni za določanje vojaške stopnje tajnosti in za varovanje vojaške tajnosti, niso pa vedeli, kako se varuje poslovna skrivnost. "Vedeli pa smo, da tisto, kar je poslovna skrivnost ni enostavno možno pretopiti v vojaško skrivnost, kljub temu, da je šlo za vojaški projekt," je pojasnil.
In tu se je pojavilo vprašanje, kaj druga pogodbena stranka (torej Patria) šteje za primerno ščitenje poslovne skrivnosti. Po nekaterih posvetovanjih je Šteiner, kot je povedal, ocenil, da podatkov iz dokumenta s stopnjo zaupnosti poslovna skrivnost ni mogoče prevesti v dokument s stopnjo vojaške skrivnosti, zato je tudi naročil uničenje omenjenega dokumenta.
Na vprašanje, ali lahko sklepa o namenih tega dejanja, je Šteiner odvrnil, da ne ve, zakaj je vodja projekta hotel opozoriti na te zadeve, čeprav je imel pred tem ogromno priložnosti za to.
Komentarji