Meja s Hrvaško bo osrednja tema tudi v letu 2010

(Fotografija je simbolična.) (Foto: dokumentacija Dnevnika)

Oglas

Medtem ko je hrvaški sabor sporazum že ratificiral, s katerim sta državi rešitev vprašanja meje predali ad hoc arbitražnemu sodišču, Slovenijo do ratifikacije v novem letu čaka še kar nekaj korakov.

Najprej se bo moralo o sporazumu izreči ustavno sodišče. Vlada premiera Boruta Pahorja je sicer prepričana, da je sporazum dober, celo tako, da ga je označila za svoj največji zunanjepolitični dosežek v iztekajočem se letu. A se je zaradi pomislekov v javnosti vseeno odločila sodišče prositi za mnenje o skladnosti sporazuma z ustavo.

Sodišče je vprašala, ali je točka 3a sporazuma, ki arbitražnemu sodišču nalaga določitev meje na kopnem in morju na zavezujoč način in kot dokončno rešitev spora, v skladu s 4. členom ustave, ki določa, da je Slovenija ozemeljsko enotna in nedeljiva država. Vprašala ga je tudi, ali je ta točka v skladu z drugim razdelkom temeljne ustavne listine, ki določa, da so mednarodno priznane državne meje tudi meje nekdanjih republik SFRJ. Ustavno sodišče, ki vprašanje obravnava "absolutno prednostno", naj bi po pričakovanjih mnenje sprejelo februarja ali marca 2010.

Po nekaterih ugibanjih bi od njegovega mnenja znalo biti tudi odvisno, s kakšno večino bo sporazum ratificiral parlament - navadno, kot pritiče mednarodnim sporazumom, ali dvotretjinsko. Po poročanju medijev naj bi namreč sodišče tudi presojalo, ali gre pri sporazumu za novo določanje meje, tudi zato, ker v temeljni ustavni listini ni govora o meji na morju, saj je v nekdanji Jugoslaviji med republikami ni bilo. V tem primeru bi bilo po ocenah nekaterih pravnikov zaradi spremembe ustave oziroma temeljne ustavne listine, potrebno o sporazumu v DZ odločati z dvotretjinsko večino.

Če bo potrebna dvotretjinska večina - predlog zakona o tem je sicer novembra v DZ vložila poslanska skupina SLS - zna dokument v DZ pasti, saj največja opozicijska SDS vztrajno trdi, da sporazuma ne bo podprla, vztrajno pa mu nasprotujeta tudi SLS in SNS. V njem vidijo škodo za nacionalne interese z izgubo statusa pomorske države, predvsem zaradi člena 3b, ki arbitrom narekuje določitev "stika Slovenije" z mednarodnimi vodami, ne pa tudi izrecno "stika njenih teritorialnih voda". Opoziciji se pri tem pridružujejo tudi nekateri pravniki, sporazumu pa oporekajo tudi, ker več ne vsebuje roka za odločitev sodišča, ki je bil v prejšnjih inačicah od enega do treh let.

Po razsodbi ustavnega sodišča in še preden bo sporazum prišel v parlament, obstaja velika verjetnost, da bo DZ o sporazumu razpisal predhodni posvetovalni referendum, ki so ga predlagale poslanske skupine koalicijskih strank, vlada pa načelno podprla. Vlada se je ob tem v mnenju zavzela, da bi na njem volivcem postavili enako vprašanje, kot na morebitnem naknadnem zakonodajnem referendumu, s čemer bi slednji postal nepotreben - torej, ali se strinjajo, da se uveljavi arbitražni sporazum.

Opozicija temu nasprotuje in meni, da gre za prelaganje odgovornosti na volivce, opozarja pa tudi, da za razliko od naknadnega predhodni referendum ni pravno zavezujoč. Ustrezno se jim ne zdi niti referendumsko vprašanje. Po mnenju SDS in SLS bi bilo volivce treba vprašati tudi, ali se strinjajo, da se vprašanje meje dokončno reši pred vstopom Hrvaške v EU. Koalicija odgovarja, da predhodni referendum res ni pravno zavezujoč, je pa politično. Poleg tega bi referendum pomenil tudi verifikacijo odločitve. Zato ga je po njeni oceni bolj smiselno sklicati pred ratifikacijo v DZ.

Če parlament ne bo ratificiral sporazuma, zna trpeti ugled Slovenije v EU in mednarodni skupnosti, reševanje vprašanja meje, ki je vir konfliktov tako med državama kot notranjepolitičnih, pa bi se premaknilo v nedoločeno prihodnost. Sam začetek dela arbitražnega sodišča je sicer odvisen od tega, kdaj bo Hrvaška sklenila pogajanja z EU in nato posledično podpisala pristopno pogodbo, saj bodo s podpisom začeli veljati postopkovni roki v sporazumu.

Po zadnji decembrski pristopni konferenci ima Hrvaška odprtih 28 in začasno zaprtih 17 od 35 poglavij, ob odpravi slovenskih zadržkov, ki jih ima zaradi vprašanja ribolova in obveznosti do Nuklearne elektrarne Krško še glede treh poglavij, pa jo čaka še zahtevna naloga izpolnitve zahtev za odprtje poglavja o pravosodju in temeljnih pravicah. Tu je ključno zlasti polno sodelovanje Hrvaške s haaškim Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu. Po nekaterih pričakovanjih bi lahko pristopno pogodbo podpisala poleti ali do konca prihodnjega leta, hrvaška premierka Jadranka Kosor pa je izrazila celo pričakovanje, da bodo odprta vprašanja rešili do naslednje pristopne konference, ki naj bi bila februarja.

Kot določa sporazum, naj bi državi po podpisu pristopne pogodbe v 15 dneh sporazumno imenovali predsednika arbitražnega sodišča in dva arbitra z liste kandidatov, na kateri bodo mednarodno priznani strokovnjaki in pravniki, pripravila pa jo bosta predsednik Evropske komisije in evropski komisar za širitev. Če državama to ne bo uspelo, jih bo z omenjene liste imenoval predsednik Meddržavnega sodišča v Haagu. Po tem bo vsaka država v 15 dneh še sama imenovala po enega člana sodišča. Če jima to ne bo uspelo, pa ju bo imenoval predsednik arbitražnega sodišča. Imena arbitrov v javnosti niso znana, niti to, kako daleč je Bruselj pri pripravi liste in državi pri izbiri svojih arbitrov, bo pa njihov izbor vsekakor ključen za izid arbitraže.

Tu bo imela ključno vlogo vlada, izjemno pomembno delo pa jo čaka tudi pri pripravi argumentacije in dokazov, tako glede podrobnejše določitve predmeta spora, kot tudi glede poteka meje. V mesecu dni morata namreč državi podrobneje opredeliti predmet spora, v 12 mesecih pa predložiti memorandum z utemeljitvijo svojih stališč. Šele nato bo sodišče lahko začelo z delom.

Argumentacija bo pomembna že pri podrobnejši opredelitvi predmeta spora, saj se o njem državi doslej še nista uspeli dogovoriti. To jima ni uspelo niti v okviru mešane komisije mednarodnopravnih strokovnjakov, katere slovenski del je vlada v Ljubljani po letu dela zaradi slabih rezultatov razpustila v začetku leta. Komisija je namreč od štirih ključnih vprašanj dosegla dogovor le o izhodiščnem datumu, torej o tem, da bi moral morebitni forum glede meje razsojati o stanju na dan 25. junij 1991. Če državi v mesecu dni ne bosta določili podrobnosti spora, bo sodišče za njegovo določitev uporabilo predložene utemeljitve obeh strani.

Da znajo nastati težave že pri tem vprašanju, kaže dejstvo, da državi v svoji zgodovini še nista uspelo zbližati stališča o tem, kakšno je bilo stanje meje na dan osamosvojitve držav 25. junija 1991. Tudi strokovnjaki omenjene komisije so se strinjali le, da gre za sporne točke na kopenski meji in mejo na morju. Pri tem je za Hrvaško na kopnem sporno le šest kilometrov meje ob ustju Dragonje, mejo na morju pa vidi na sredini Piranskega zaliva. Slovenija pa vztraja, da se mora presojati o celotni meji oz. o meji na morju in vseh spornih točkah na kopnem, torej tudi o meji pri Hotizi in na levem bregu Dragonje.

Sodišče naj bi za razsodbo o meji, ki bo dokončna in zavezujoča, po pričakovanjih vlade potrebovalo do dve leti. Če bi z delom začelo še v letu 2010, obstaja torej možnost, da bi razsodilo še pred vstopom Hrvaške v EU, kar je sicer tudi ena od zahtev opozicije. Hrvaško pristopno pogodbo mora namreč pred sprejemom v EU ratificirati vseh 27 članic, kar lahko traja tudi dve leti. DZ pa ni zavezan, kdaj jo mora ratificirati, torej pred ali po končani arbitraži.

Kljub podpisu sporazuma, ki sicer pomeni prvi resen poskus določitve meje po propadlem sporazumu Drnovšek-Račan iz leta 2001, od katerega je Hrvaška kljub parafu odstopila, tako vladi ostaja še veliko dela, ostaja pa tudi veliko prostora za nove spore in zaplete ter nadaljnje izkoriščanje problema za notranjepolitične potrebe.