Ključni dokaz v čisti lopati pod vprašajem: prisluhi Ivanu Zidarju naj bi bili nezakoniti

Aretirani Ivan Zidar v marici 12. februarja 2008. Zdaj je jasno, da so policisti ukrepe zoper Zidarja uvedli na podlagi informacije iz Nemčije, ki naj bi jo po nekaterih navedbah tja prinesel nekdo iz Slovenije. Zidarjeva obramba danes ta dokaz napada, češ da je konstrukt. Če bo obramba uspešna, jo bodo brez kazni v čisti lopati odnesli tako Zidar kot Hilda Tovšak in Dušan Černigoj. (Foto: Jaka Adamič/dokumentacija Dnevnika)

Da zadeva visi na nitki, se v neuradnih pogovorih strinja več naših sogovornikov iz vrha policije, eden izmed njih pa hkrati resignirano ugotavlja, da »velike zadeve organiziranega in gospodarskega kriminala običajno padajo na procesnih napakah«. Kaj se je prav zaprav zgodilo?

Iz tožilske dokumentacije v zadevi čista lopata je razvidno, kako je policija začela prisluškovati Ivanu Zidarju. V celotnem letu 2007 je policija ugotavljala, da SCT posluje s tako imenovanimi missing traders (davčnimi utajevalci), pri čemer so maja 2007 v eni od hišnih preiskav na računalniškem disku našli fiktivne račune, kjer je v rubriki "kontakt" pisalo Ivan Zidar.

Ugotavljali so, da SCT davčnim utajevalcem plačuje fiktivne račune, od tam pa kasneje ta denar v obliki gotovinskih dvigov izgine neznano kam. Policija je kasneje na podlagi tožilkine odredbe do 14. novembra 2007 tajno opazovala Ivana Zidarja in ugotovila, da se "pretežno zadržuje na lokaciji dom-služba in da za komunikacije uporablja tudi mobilni telefon". Tukaj pa se je zataknilo, saj policija kljub intenzivnemu delu v rokah ni imela nobenega dokaza, da Ivan Zidar tudi za izvrševanje kaznivih dejanj uporablja ta mobilni telefon in tako sodišču niso mogli predlagati prisluškovanja Zidarju.

Vendar ne za dolgo. Manjkajoči dokaz je kot po naključju (ali pa ne) čez nekaj dni prišel iz Nemčije. 26. novembra 2007 je nemški kriminalist Schaffner iz Bavarske policije slovenskemu kriminalistu Robertu Slodeju po telefaksu poslal obvestilo, da se je pri njem oglasil informator, ki je povedal, da "Ivan Zidar izvršuje kazniva dejanja s področja gospodarstva" in da pri tem uporablja "telefonsko številko 0038/641/301000". Že dan kasneje, 27. novembra 2007, je ljubljanska preiskovalna sodnica izdala odredbo za pridobitev podatkov o telefonskem prometu na tej številki, 5. decembra 2007 pa še odredbo za prisluh Ivanu Zidarju (3. decembra je premier Janez Janša v parlamentu napovedal oster boj proti gospodarskemu kriminalu). Tako se je začela čista lopata. Na podlagi prisluhov Ivanu Zidarju so organi kasneje začeli prisluškovati še Hildi Tovšak in Dušanu Černigoju.

Boštjan Penko je v preteklih dneh izrazil prepričanje, da bo zagotovo lahko izločil prisluhe Ivanu Zidarju kot nezakonite, če ne prej pa na evropskem sodišču, kjer "dosedanje odločitve jasno govorijo o kršitvah človekovih pravic, kadar pride do takšnega ravnanja državnih organov".

Da način, na katerega je slovenska policija dobila podlago za prisluh Zidarju, ni običajen, nam je potrdila sama policija. Vprašali smo jih namreč, kako si s tujimi policijami izmenjujejo podatke. Iz odgovora policije je jasno, da si informacije vedno izmenjujejo le v formalnem okviru (Interpol, Europol, SECI, delovne skupine…), in navedli niso nobenega primera, da bi si dva kriminalista zunaj teh okvirov kar neposredno pošiljala telefakse z operativnimi informacijami, kot je to bilo v primeru Ivana Zidarja. Ko smo kasneje policijo konkretno vprašali, kateri formalni okvir je bil podlaga za pošiljanje informacije o telefonski številki Ivana Zidarja iz Nemčije, odgovora nismo več dobili, češ da so predmetni dokumenti "stvar kazenskega postopka".

Pričakujemo torej lahko, da bo obramba Ivana Zidarja poskušala ugotoviti, kako je nemški kriminalist Schaffner dobil informacijo o Zidarjevem telefonu. Gotovo je, da bo Zidarjev odvetniški štab v okviru sodnega procesa želel zaslišati tudi nemškega kriminalista in ugotoviti, kdo je bil njegov informator in ali je morda slovenska policija skonstruirala zgodbo, da je lahko začela prisluškovati Zidarju.

Zagotovo ima obtoženi Ivan Zidar dovolj finančnih sredstev in legitimni interes, da bo angažiral vse možnosti za to, da izpodbije prisluhe kot dokaz v procesu čista lopata. To kaže tudi zadnje dejanje njegovega odvetnika Boštjana Penka, ki je vložil kazenski ovadbi zoper nemškega in slovenskega kriminalista zaradi zlorabe uradnega položaja. Če se bo izkazalo, da je nemški kriminalist dobil informacijo zoper Zidarja iz Slovenije in jo potem poslal nazaj v Slovenijo ter da je šlo za konstrukt, da bi slovenska policija lahko prisluškovala Zidarju, bodo prisluhi kot dokaz najverjetneje izločeni. Če se zgodi to, bodo po principu sadežev zastrupljenega drevesa "padli" tudi prisluhi zoper Tovšakovo in Černigoja. Na ta način bi padla celotna čista lopata, ne glede na to, koliko pravih dokazov so preiskovalci zbrali na podlagi (nezakonitih) prisluhov. V tem primeru bo treba ugotoviti tudi, ali je bila policija zlorabljena za pridobitev nezakonitih dokazov.

Večkrat brez utemeljenega suma

Ustavni strokovnjak dr. Andraž Teršek na splošno o praksi prisluškovanja v Sloveniji: "Ko ima država razloge za sum, se lahko odloči zbrati dodatne informacije. Če jih zbere, lahko reče, da je vzpostavila utemeljen sum." V tem primeru je možno odrediti prisluškovanje. "Ni nepomembno, da se v naši pravni in sodni praksi dogajajo preštevilni primeri, ko se izdajajo preiskovalni nalogi, ne da bi bil resnično korektno izpolnjen standard utemeljenega suma. To meče zelo slabo luč na sodstvo," meni dr. Teršek.