Veleposlaništva na Hrvaškem, v Italiji in Srbiji bodo vodili odpravniki poslov

Andrej Capuder. (Foto: dokumentacija Dnevnika)

A vlada na ta mesta novih veleposlanikov še ni imenovala, natančneje - zunanje ministrstvo je izvedlo le postopek poizvedovanja, katero od v letošnjem in prihodnjem letu izpraznjenih dvajset mest vodij diplomatsko-konzularnih predstavništev bi zanimalo diplomate. Ob tem se postavlja vprašanje, ali ministrstvo in vlada s tem, ko ne izpeljeta postopka imenovanja novih veleposlanikov, čakata na sprejem novega zakona o zunanjih zadevah, s katerim se ponovno odpirajo vrata za zunanje - pogodbene (doslej pogosto predvsem po načelu politične lojalnosti postavljene) diplomate.

Možnosti, da bi veleposlanike imenovali po novem zakonu, na MZZ niso zanikali. Kot so nam odgovorili na naša vprašanja, je načeloma mogoče postopek začeti po trenutno veljavnem zakonu in ga dokončati po novem, vendar novi predlog zakona v sedanji fazi takih prehodnih določb ne vsebuje. Poudarjajo sicer, da je bila na MZZ že objavljena notranja seznanitev za vsa tri veleposlaniška mesta; nabor imen obstaja, postopek se je s tem začel, vendar je do izdaje soglasja/agremaja države sprejemnice zaupne narave.

A bodo, kot kaže, po vrnitvi veleposlanikov v domovino omenjena tri veleposlaništva vsaj nekaj mesecev vodili odpravniki poslov (o preciznih rokih, kdaj bi bili lahko imenovani novi veleposlaniki, je - kot so dejali na MZZ - težko govoriti). Na zunanjem ministrstvu sicer poudarjajo, da so odpravniki poslov praviloma izkušeni diplomati, ki veleposlanika nadomeščajo tudi v času dopustov in službenih odsotnosti in ne le v "vmesnih obdobjih". Vendar pa vsaj na veleposlaništvu v Rimu to vsekakor ne drži. Drugi človek slovenskega veleposlaništva v Italiji je namreč mlajši diplomat, ki je bil v času zunanjega ministra Dimitrija Rupla tiskovni predstavnik MZZ, in izkušenj, ki bi bile v rangu vodenja DKP, nima.

V vladnih vrstah je sicer mogoče slišati namige, da so bili vsi trije veleposlaniki (še zlasti pa Capuder in Orožen Adamič) slabi in da bo delo na veleposlaništvih po njihovem odhodu kvečjemu bolje potekalo. Se pa ob takšnih navedbah postavlja vprašanje, zakaj tako slabih veleposlanikov niso predčasno odpoklicali. Vsekakor pa s tem sklicevanjem ni mogoče zamegliti dejstva, da je - kot je pred časom dejal Milan Brglez s katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani - v diplomaciji simbolni vidik predstavljanja zelo pomemben.

Odpravniki poslov so vendarle druga liga, ocenjuje nekdanji veleposlanik v Beogradu Borut Šuklje in dodaja, da je načeloma slabo, da bomo v omenjenih državah brez veleposlanikov. Šuklje je torej prepričan, da bi morali postopek imenovanja novih veleposlanikov izpeljati pravočasno. Tudi Brglez se strinja s tem, da odsotnost veleposlanikov v omenjenih državah ni dobra, še zlasti, če bi to trajalo dlje časa. Ob tem izpostavlja dvom, ali so bili postopki imenovanja in odpoklica veleposlanikov ustrezno usklajeni. Evropski poslanec iz vrst Zares Ivo Vajgl pa poudarja, da vsa tri veleposlaniška mesta (v Zagrebu, Rimu in Beogradu) sodijo med prioritetna in več kot mesec dni brez veleposlanikov v teh državah ne bi smeli biti.

Tudi predsedniku kluba nekdanjih diplomatov Petru Tošu se zdi pomembno, da bi se čas brez veleposlanika v omenjenih državah s hitro obravnavo in sprejemom zakona ter s hitrim postopkom imenovanja veleposlanikov čim bolj skrajšal. Sindikat slovenskih diplomatov pa sprejem predloga za razrešitev Capudra, Orožen Adamiča in Lucija šteje kot - tako pravi predsednik sindikata Matjaž Kovačič - "začetek postopka za imenovanje novih veleposlanikov" in pričakuje, da bo to imenovanje ne glede na predlog sprememb zakona v najkrajšem času opravljeno.