Homoseksualnost pod cerkveno lupo: greh, laži in zlorabe podatkov

Prvi odzivi na vladne napovedi, da bodo istospolne zveze izenačili s heteroseksualnimi, kažejo, da v Cerkvi pri nasprotovanju spreminjanja zakona ne bodo izbirali sredstev. (Foto: Matej Povše)

Toda uslužbenka ameriškega ministrstva za pravosodje in avtorica te raziskave dr. Shannan Catalano nam je zatrdila, da na podlagi ugotovitev omenjene raziskave in drugih podatkov, s katerimi razpolaga pravosodno ministrstvo, nikakor ni mogoče sklepati česa takega. Še posebno, ker njihovi podatki kažejo, da so nasilneži v partnerskem odnosu v veliki večini nasprotnega spola...

Sveto pismo obravnava homoseksualna dejanja kot hude zablode. Po katekizmu so tako kot prešuštvo, samozadovoljevanje, nečistovanje, pornografija, prostitucija in posilstvo izraz glavnega greha nečistosti in jih "v nobenem primeru ne moremo odobravati" (člen 2357), saj nasprotujejo naravni postavi. Spolno dejanje (po istem členu) "zapirajo darovanju življenja".

Takšno gledanje na homoseksualnost, od katerega Sveti sedež ne odstopa, deli tudi RKC na Slovenskem, zato je bilo seveda pričakovati, da se bodo v Cerkvi odklonilno odzvali na napoved slovenske vlade, da bodo v prihodnosti istospolne zveze izenačili s heteroseksualnimi - ali vsaj naredili pomemben korak naprej v to smer - in s tem bolje zaščitili otroke, ki živijo v istospolnih skupnostih. Prvi odzivi na vladne napovedi dajejo slutiti, da v Cerkvi pri nasprotovanju spreminjanja zakona ne bodo izbirali sredstev. V 29. številki verskega glasila Družina so se namreč na izjavo ministra Ivana Svetlika, ki je 2. julija napovedal modernejši koncept družinske skupnosti in omenjeno izenačevanje istospolnih partnerskih skupnosti, odzvali z redakcijskim komentarjem, v katerem so grobo popačili izsledke nekaterih tujih raziskav s področja istospolnih skupnosti.

Te raziskave naj bi, kot zagotavlja avtorica Barbara Kastelec, sicer urednica Družinine priloge Naša družina, "po vrsti potrjevale", da je v istospolnih partnerskih skupnostih več depresivnosti, alkoholizma, mamil, samomorilnosti, menjave spolnih partnerjev in nasilja. Zato bi po njenem morali vnovič razmisliti, "zakaj vse do 21. stoletja družba ni bila pripravljena sprejeti homoseksualnosti kot načina družinskega življenja". V dokaz svojih trditev je navedla tri raziskave - Gay & Lesbian Consumer Online Census 2003-2004, ugotovitve Marie Xiridou v amsterdamski študiji incidence HIV in raziskavo o partnerskem nasilju (Intimate Partner Violence), ki so jo opravili v okviru ameriškega pravosodnega ministrstva.

Cerkvena "metodologija"

Ogledali smo si vse tri raziskave (dve podrobneje), a v njih nismo našli niti ene ugotovitve, ki bi razkrila oziroma potrdila navedene razlike med hetero- in homoskupnostmi, zaradi katerih bi po avtoričinem mnenju veljalo dobro premisliti, preden bi "na vrat na nos" širili pravice članov istospolnih skupnosti. Nasprotno, nekatere ugotovitve teh raziskav, kot smo se lahko prepričali, dokazujejo prav nasprotno. A pojdimo po vrsti.

"Samo 5 odstotkov istospolnih partnerstev vztraja več kot 20 let, že kar v prvem letu partnerstva je 66 odstotkov nezvestobe, kažejo izsledki najobsežnejše raziskave istospolnih partnerstev na vzorcu 8000 homoseksualno usmerjenih posameznikov (Gay & Lesbian Consumer Online Census 2003-2004)," je zapisala avtorica. Ob tem ne pove, kako je bilo vprašanje v raziskavi, ki jo v sodelovanju z univerzo Syracuse izvaja organizacija OpusComm Group Partnership, ki raziskuje potrošniške navade gejev in lezbijk, sploh zastavljeno. Anketirance so namreč vprašali, koliko časa traja zveza, v kateri so (bili) v času ankete. Iz tako pridobljenih podatkov seveda ni mogoče sklepati, koliko v povprečju trajajo istospolne zveze, saj ni mogoče vedeti, koliko bo neka zveza še trajala. Poleg tega so tovrstni odgovori pogojeni s starostjo vprašanega. Družinini bralci tudi ne izvedo, da je iz odgovorov na to isto vprašanje razvidno, da je 29 odstotkov vprašanih odgovorilo, da so v zvezi z istim partnerjem od 4 do 7 let, 14 odstotkov od 8 do 11 let, 6 odstotkov od 12 do 15 let in 4 odstotki od 16 do 19 let. Avtorica tudi ni navedla podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče opraviti primerjavo s heteroskupnostmi. Povsem primerljivih podatkov na slovenskem statističnem uradu sicer nimajo, toda zgovorni so tudi podatki, da je bilo leta 2006 pri nas sklenjenih 6368 porok in razvezanih 2334 zakonov. Med zvezami, ki so se končale z razvezo, je bilo 13,4 odstotka takšnih, ki so trajale največ 4 leta, in 52,1 odstotka takih, ki so pred razvezo obstajale 13,8 leta. Ob tem je treba upoštevati, da mnogo heterozakonov "skupaj držijo" otroci, ki jih je v istospolnih skupnostih mnogo manj. O nezvestobi v omenjeni raziskavi po naših podatkih sploh niso spraševali.

Družinina urednica "odgovarja" tudi zagovornikom istospolnih skupnosti, ki pravijo, da je najpomembnejše, da otroka vzgajata ljubeča partnerja ali partnerki. "Ta predpostavka sloni na zelo trhlih nogah, saj je v homoseksualnih skupnostih dokazano za več kot sto odstotkov več partnerskega nasilja (ZDA, Department of Justice, Intimate Partner Violence)," bralce "informira" Kastelčeva.

Večina nasilnih partnerjev je nasprotnega spola

Za pojasnila smo se obrnili na statistični urad ameriškega pravosodnega ministrstva, odgovorila nam je dr. Shannan Catalano, avtorica raziskave Intimate Partner Violence in the United States: "Trditve, da je v homoseksualnih skupnostih za sto odstotkov več nasilja kot v heteroseksualnih, ni v naši raziskavi. Tudi na podlagi drugih podatkov, s katerimi razpolaga naš statistični urad, česa takega ni mogoče sklepati." Catalanova nam je poslala tudi povezavo na podatke, ki "so edini", iz katerih bi lahko tovrstne sklepe izvajali. Ti podatki pa, zanimivo, dokazujejo ravno nasprotno od tistega, kar želi dokazati avtorica: po teh podatkih je namreč v večini primerov partnerskega nasilja storilec (ali storilka) nasprotnega spola. Od leta 2001 do leta 2005 je namreč le 3 odstotke žensk in 16 odstotkov moških odgovorilo, da so bili žrtev nasilja partnerja/partnerke istega spola. Shannan Catalano je tudi posebej zanikala, da bi lahko na podlagi katerih koli podatkov ameriškega ministrstva za pravosodje sklepali o večji stopnji samomorilnosti in pogostejših zlorabah alkohola in drog v istospolnih skupnostih.

Varuhinja človekovih pravic: Mislimo na koristi otrok

Na Dnevnikovo prošnjo je komentar v Družini prebrala in komentirala tudi varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik. Kot je zapisala, jo je neprijetno presenetil. "Javnosti je znano, da se kot varuhinja človekovih pravic zavzemam za to, da se istospolnim partnerjem omogoči istosmiselne pravice, kot jih imajo heteroseksualne skupnosti. Nedavno je vsaj del teh pravic potrdilo tudi Ustavno sodišče RS. Ko govorim o družinah z istospolnimi partnerji, imam v mislih predvsem pravice otrok iz teh družin in upravičeno pričakujem, da bodo otroci iz teh skupnosti povsem izenačeni z otroki iz heteroseksualnih skupnosti in enostarševskih družin. Zato me je pisanje komentatorke Barbare Kastelic, ki je v svojem pisanju napačno uporabila (zlorabila?) podatke iz nekaterih raziskav, neprijetno presenetilo. Gre za dvoje - za tendenciozno uporabo (zlorabo?) naslovov raziskav in za vnaprejšnje obsojanje vseh, ki bi želeli o tej temi sploh resno razpravljati," je zapisala varuhinja in vse, ki bi želeli razpravljati na to temo, pozvala, naj "razpravljajo korektno, predvsem pa naj imajo v mislih koristi otrok, ki že živijo v istospolnih starševskih družinah in tudi tistih, ki bodo v te družine šele prišli".

Dr. Kuhar o razlikah med otroki v homo in hetero družinah

Dr. Roman Kuhar, raziskovalec na Mirovnem institutu in predavatelj na Filozofski fakulteti UL, se zlorabi podatkov v Družini ne čudi. "Ko sva z dr. Alenko Švab v raziskavi o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk v Sloveniji zastavila enako vprašanje - koliko časa traja vaša trenutna partnerska veza - sva dobila odgovor, da v povprečju dve leti in pol. Seveda sva hitro ugotovila, da je bilo vprašanje metodološko napačno, ker nam ta podatek ne pove, koliko časa bo zveza trajala. A takrat se je na podatek obesila katoliška skupina Pogovori, ki je parlamentarcem napisala pismo, s katerim je na podlagi omenjenega podatka utemeljevala svojo pobudo, naj državni zbor ne sprejme zakona o registraciji istospolnih skupnosti. Čista zloraba podatka torej. Sicer pa - od kdaj pa je pogoj za sklenitev partnerske veze ali za ustvarjanje družine statistika o dolžini partnerskih zvez?," se sprašuje dr. Kuhar in sarkastično dodaja: "Če bi držal avtoričin argument, potem bi se morali pri nas že dolgo časa pogovarjati o ukinitvi instituta poroke, saj se število razvez povečuje, s tem pa tudi zmanjšuje dolžina partnerskih zvez. Nasilje, ki ga v zakonu doživljajo predvsem ženske, bi ravno tako moral biti alarm in pobuda za razpravo, ali heteroseksualnim parom sploh dovoliti poroke." .

Na vprašanje, ali raziskave o istospolnih družinah kažejo na razlike med hetero in homo družinami, dr. Kuhar odgovarja pritrdilno. Ob tem opozarja, da je resne raziskovalce strah politične zlorabe njihovih ugotovitev. Ko sta sociologa Judith Stacey in Timothy Biblarz leta 2001 (v članku v American Siciological Review) pretresla 21 različnih študij o istospolnih družinah, sta ugotovila, da je večina raziskovalcev iz političnih razlogov zanemarila razlike, ki so jih odkrili, pojasnjuje dr. Kuhar. Poudarjali so predvsem, da otroci iz istospolnih družin niso ne v psihološkem, ne v vedenjskem, ne v seksualnem smislu nič drugačni od otrok iz hetero družin, razlike pa so tematizirali v manjši meri. "Stacey in Biblarz sta po ponovnem branju raziskav poudarila, da razlike obstajajo, toda problem je v tem, da je vsaka razlika razumljena kot pomanjkljivost, ker so heteroseksulane družine dojete kot nevprašljiv zlati standard, vsak odmik od tega standarda pa je razumljen kot manko. Raziskave pa kažejo vsaj tri razlike. Otroci v homo družinah so v bistveno večji meri osvobojeni tradicionalnih spolnih scenarijev. Deklic, na primer, ne vzgajajo, naj bodo pasivne in odvisne. Ta razlika je pravzaprav kvaliteta, toda v heteronomni logiki postane deficit. Otroci v istospolnih družinah tudi pogosteje poročajo o tem, da so pomislili, da bi lahko vstopili v istospolno zvezo - so torej bistveno manj obremenjeni s tem, kaj je prava pot. Vendar pa istospolne družine ne "sproducirajo" nič več več gejev in lezbijk kot hetero družine. Ti otroci so tudi pogosteje izpostavljeni homofobiji. A ker jih starši pripravijo na homofobično družbo, so psihološko gledano zelo močni in ne kažejo razlik v samozavesti in tesnobnosti," razlike pojasnjuje dr. Kuhar, ki ob tem poudarja, da ni pomembna oblika, temveč vsebina vsake konkretne družine.