"Kaj bi bilo z nami, če ne bi bilo Rdečega križa in Karitasa?" se sprašuje Marija Pranić, ki je v nekdanjem ponosu usnjarske industrije pustila najboljša leta svojega življenja. "Žalostno je, da moram po 30 letih dela prositi za hrano in obleke. To je skrajno ponižujoče," pravi Pranićeva, ki ne bo mogla nikoli preboleti, da se je prav na plečih IUV nekoč gradila Vrhnika, zdaj pa morajo delavci prositi za miloščino. "Pa še za tiste tri kilograme riža moraš vsak mesec prinesti izpolnjene papirje, da ugotovijo, ali si še upravičen pomoči," je ob tem dodala Hinka Janjić, ki je v IUV začela delati leta 1975, in bo, kot pravi, očitno to njena prva in zadnja služba v življenju. Največja tragedija pri vsem skupaj pa je, družno povedo, da so v IUV delale cele družine. V veliko primerih se je očetu in materi v usnjarni namreč pridružil še otrok, kar pomeni, da so po stečaju cele družine ostale brez enega samega vira prihodka. Še ena od delavk, ki so vse svoje življenje posvetile usnjarskim izdelkom, Ivanka Bogdanović, pravi, da si tudi zdravnika le s težavo privoščijo. "Dandanes je potrebno za marsikatero storitev doplačati. Ne morem si privoščiti denimo ultrazvoka ali pa zobozdravnika," svoje težave opisuje Bogdanovićeva. Edini moški v druščini, s katero smo se včeraj sestali pred njihovo nekdanjo tovarno, Ivan Filipović, meni, da so nekdanji delavci pozabljeni tudi od boga. "Slabše živimo od ciganov. Mi smo slabši od njih, a oni vsaj delali niso, zato niso zgarani kot živina," je obupan Filipović, ki je zaradi dolgoletnega dela v usnjarni tudi zbolel, tako da je bil premeščen na drugo delovno mesto, ker s kožami ni smel več priti v stik. "Pravzaprav smo vsi invalidi. To smo postali zaradi dela v tovarni, kjer smo pustili svoje zdravje," se huduje Pranićeva.

Nekdanji zaposleni, s katerimi smo se pogovarjali, ne gojijo nikakršnega upanja, da bodo še kdaj v življenju dobili kakšno zaposlitev. Stari so namreč prek 50 let, in takšnih, so prepričani, nikjer več ne jemljejo v službo. Potem ko bo preteklo poldrugo leto na zavodu za zaposlovanje, kjer dobivajo povprečno nekaj čez 300 evrov nadomestila, bodo ostali večinoma doma, kjer bodo čakali še nekaj let, da se bodo lahko starostno upokojili.

Po začetku stečajnega postopka konec lanskega leta zaposleni z negotovostjo čakajo tudi, kdaj bodo dobili obljubljene odpravnine. Pravijo, da je vse jasno, koliko mora kdo dobiti, vendar se bojijo, da bodo vnovič izigrani. "Stečajna upraviteljica ni sicer nič 'zafurala', ampak poglejte, ona je že dobila svoj denar, mi pa še čakamo," je sumničava Janjićeva, ki se nadeja, da bo za 30 let zvestobe IUV prejela odpravnino v višini 10.000 evrov. "Ne verjamemo več v pravno državo, ker smo bili že nič kolikokrat izigrani. Prav tako ne verjamemo, da bodo barabe, ki so si nakradle denar, ki smo ga prigarali z našimi žulji, spravili v zapor. Tisti, ki so spravili tovarno na kolena, bodo na koncu dobili še nagrado, boste videli," pesimistično napoveduje razplet nadaljnjih dogodkov Filipović, medtem ko so iz tovarne odhajali še tisti redki delavci, ki trenutno pospravljajo nekdanjega vrhniškega velikana.