Morda je kriv način promocije, ki so si ga izbrali muzeji. Pravijo namreč, da se oglašujejo prek svoje spletne strani, v informativnih zgibankah, ki so na voljo v turističnoinformacijskih centrih in hotelih, ter razpošiljajo obvestila o dogodkih po spletu, kaj več pa večina muzejev ne stori. Denimo Tehniški muzej Slovenije ter Muzej pošte in telekomunikacij, ki sta med bolje obiskanimi, sta poleg omenjenih aktivnosti aktivno oglaševala na konferencah in sejmih doma ter v tujini, festivalih, bazarjih, na radiu, v časopisih, revijah, vodnikih ter informacijskih zemljevidih, poleg tega pa sta tudi podarjala vstopnice za določene prireditve in organizirala počitniške dejavnosti za otroke, je povedala Urša Vodopivec iz Tehniškega muzeja. Medtem pa Železniškega muzeja ne oglašujejo drugje kot na spletnih straneh in v turističnih publikacijah. Temu primerno je tudi število obiskovalcev, nekaj več kot 7000 v vsem letu. Kolikšen del proračuna pokrijejo s prispevkom od vstopnic, ni znano, saj za muzej v Slovenskih železnicah ne vodijo ločenih finančnih evidenc, je povedal Jurij Komel iz Slovenskih železnic.

"Rakava rana slovenskih muzejev je, da niso dovolj atraktivni, manjka jim inovativnosti in smelosti, a se niti ne trudijo," meni Tomi Brezovec, predavatelj na Turistici, portoroški fakulteti za turistične študije. Slovenske muzeje namreč financira ministrstvo za kulturo, medtem ko v tujini muzeji od države dobijo sorazmerno toliko sredstev, kot so jih uspeli zbrati sami, zato pa se tudi trudijo biti inovativni in pritegniti obiskovalce. Pri nas pa muzejem ni treba početi tega, zato spijo in le čakajo obisk, meni Brezovec. Dobro bi bilo tudi poznati in se usmeriti v določene ciljne skupine. Denimo Nemci so mahnjeni na vagončke, ki bi jih lahko prodajal Železniški muzej in se na tak način promoviral ter služil. Muzejska trgovina je v tujini pomemben del prihodkov, vsi izhodi iz muzeja so speljani skozi trgovino, pri nas pa taka praksa še ni uveljavljena.

Obstajajo drugačni, boljši načini promocije; lahko bi se denimo nekdo, ki bi nosil obleke iz 17. stoletja, sprehajal po Tromostovju, v rokah pa bi držal tablo z imenom muzeja. V tujini imajo muzeji poleg kustosov zaposlene tudi pedagoge, ki pripravljajo program, ko muzej obiščejo šolske skupine, in artefakte v muzeju prikažejo na zanimiv način; tako gre tudi mladina domov z drugačnim priokusom. "Problem je predvsem v glavah ljudi, ki muzeje še vedno dojemajo kot dolgočasne, a žal muzeji pristajajo na to podobo in se je ne trudijo izboljšati. V Sloveniji imamo izvrstne strokovnjake na področju muzejstva, manjka pa jim menedžerskih sposobnosti," dodaja Brezovec.

Ne samo muzeje, tudi nekatere druge znamenitosti v Ljubljani za turiste slabo oglašujejo. Tanja Mihalič, strokovnjakinja za turizem na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, na primer opozarja, da "je na primer rimska Ljubljana morda premalo vidna v turistični promociji in turističnih proizvodih". Mimogrede in za konec: na ljubljanskih ulicah smo deset ljudi povprašali, ali nas lahko usmerijo do Prirodoslovnega in Železniškega muzeja. Osem od desetih jih ni vedelo, kje je Prirodoslovni muzej, nihče pa ni poznal poti do Železniškega.