Fotografija, za katero ni dobil nobenega honorarja, je namreč padla v oči kočevskemu lovskemu inšpektorju Dragu Karlu Čahuku, ki je ljubiteljskega fotografa kaznoval zaradi kršenja zakona o ohranjanju narave (v katerem se na primer po 161. členu z denarno kaznijo kaznuje pravna oseba, ki namerno, brez opravičljivega razloga ubije, poškoduje ali vznemiri rastline in živali).

"Na Cink v Rogu sem odšel, da bi slikal zanimivo formacijo skal v snegu. V bližini sem opazil medvedji brlog in iz radovednosti pogledal vanj. Ko sem zagledal medveda, sem ga na hitro poslikal in se umaknil," pravi Volf. "Sem ljubitelj narave in živali, fotografijo medvedke pa sem naredil zato, da bi ovekovečil lepoto divjine." Da se med fotografiranjem ni zavedal, da gre za kaznivo početje, okrajnega sodišča v Kočevju (na katerega je pozneje naslovil pritožbo), ni zanimalo. Še več, v sodbi je zapisano, da "bi se storilec vsekakor moral pozanimati, kako je s fotografiranjem določenih živali v naravnem okolju, še zlasti, če gre za takšnega ljubitelja narave, kot navaja sam, da je".

Volf, ki poleg svojih ljubljenčkov skrbi tudi za ranjene živali drugih ljudi, kazni ne oporeka, a ga zanima, zakaj se med prekrške ne štejejo ubijanje živali iz zabave, zbiranje trofej, fotografiranje ob ustreljeni živali ali pregon s psi. Res je, da je po uredbi o varovanih prosto živečih živalskih vrstah med drugim prepovedano odvzeti iz narave, loviti, ujeti ali vznemirjati ogrožene živalske vrste (med katere spada tudi rjavi medved). A morebiti je medved ogrožen prav zato, ker je bilo v zadnjih petnajstih letih ustreljenih več kot tisoč kosmatincev, pravi Jože in se sprašuje, ali ni vznemirjanje živali tudi selitev medvedov v Francijo in Italijo.

A zakon je zakon in treba ga je upoštevati, pa če je včasih napisan še tako neživljenjsko, se strinja Volf. Muči ga samo to, da pravila ne veljajo za vse. "Naj sem plačal kazen za fotografiranje, a kako je mogoče, da je nekdo drug dobil kup domačih in tujih nagrad, ko je slikal boj ranjenega jelena, ki je pred lovci in njihovim psom bežal čez pol jezera?"

Inšpektor je izjavo o fotografiji in prekrških te vrste najprej dal, a jo je pozneje preklical z besedami, da sam za izjave ni pristojen in da se bomo v primeru objave njegovega mnenja pogovarjali drugje oziroma drugače.

Da se tudi sami ne bi znašli pred sodiščem, ki je obsodilo Volfa, je najbolje končati s sodnim sklepom, v katerem je zapisano: Storilec je zavestno fotografiral rjavega medveda in ga s tem vznemirjal. Njegovo vznemirjenje je razvidno iz same fotografije, kar zaključujejo tako sodišče ob pogledu na fotografijo in pristojna uradna oseba prekrškovnega organa.