O enem največjih odkritih grobišč pri nas so spregovorili še vodja sektorja za vojna grobišča na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Marko Štrovs, zgodovinar in vodja topografske raziskave dr. Mitja Ferenc, kriminalist in vodja policijske akcije Sprava Pavel Jamnik ter direktor Muzeja novejše zgodovine dr. Jože Dežman.

Dr. Balažic ne dvomi, da so mnogi pred smrtjo trpeli. "Dolgo let sem že v sodni medicini, a česa takšnega še nisem videl. Nekatere podrobnosti, denimo umetna noga, ki se je oklepa roka, ali valovite bele meglice (trupla so posuli z apnom, op. p.), se vtisnejo globoko v možgane," je vidno pretresen pripovedoval dr. Balažic, medtem ko smo si domači in tuji novinarji ogledovali diapozitive prizorov, ki so se očem raziskovalcev in rudarjem Rudnika Trbovlje-Hrastnik ponudili v sredo, ko so delavci v rudniku prebili zadnjo pregrado. Kot sta povedala Mehmedalija Alić, ki skrbi za varnost del, in mag. Gorazd Hafner iz Rudnika Trbovlje-Hrastnik, so dela začeli 24. julija lani, nato pa so morali odstraniti okoli 400 kubičnih metrov ilovice, jalovine in drugega materiala ter podreti več pregrad, od betonske, opečne do lesene, da so se lahko prebili v deveti krog pekla, kot je grobišče označil dr. Dežman.

Gomila mrtvih je dolga okoli 15 metrov in široka okoli 2,5 metra. V začetku rova je naloženih v vrsti po sedem skeletov, na koncu je videti tudi po pet skeletov drugega na drugem. Na žrtvah, ki so si jih ogledali, so večinoma ugotovili poškodbe s topim predmetom, ena od žrtev - domnevajo, da je hotela pobegniti - pa je bila ustreljena v hrbet. Ali so bili nekateri v rov vrženi živi, bodo še ugotavljali. Tudi v tem rovu so našli značilno rdečo žico, s kakršno so bile zvezane žrtve v grobišču Konfin I. in še kje. Kaj skrivajo drugi jaški, se za zdaj ne ve. Prav tako še ni znano, ali se bo identiteta žrtev določala z metodami DNK. Po mnenju dr. Balažica to ni smiselno, saj teh ostankov ni mogoče primerjati z DNK svojcev. Tovrstne raziskave ovira tudi apno, ki so ga dodajali zaradi dezinfekcije. Dr. Ferenc upa, da se bodo preiskave nadaljevale. Vendar o tem ni prepričan, kajti doslej je vsaka oblast postavljala le ovire. V celoti je evidentiranih okoli 600 množičnih grobišč, sondiranje na njih pa je steklo šele leta 2006.

Delo v rovu Barbara, ki je prvi raziskan rudniški rov, bi lahko opravili v kakih devetih mesecih. O finančnih in administrativnih ovirah je med drugim govoril tudi Marko Štrovs. Povedal je, da so se zahtevam po novih in novih dovoljenjih izognili tako, da so se za porušitev prvega zidu dogovorili z rudnikom Hrastnik, ki je kvalificiran za tovrstna dela. Dr. Dežman je menil, da se je o tem, da so v rovu zakopane žrtve, vedelo že dlje časa. O strahu, da bo zadeva prišla v javnost, po njegovem priča tudi podporni betonski zid, ki so ga zgradili zaradi pronicanja tkiv in tekočin skozi strop. Pavel Jamnik je odgovarjal na vprašanje, ki spremlja vsako takšno odkritje: kdo je kriv za te zločine in zakaj ni zanje še nihče odgovarjal. "To, da policiji ni uspelo zbrati dokazov za ovadbo konkretnih storilcev, je rezultat načina izvedbe teh dejanj - konspiracije, brisanja sledi in uničenja vse dokumentacije - ne pa slabega dela policije," je dejal. Povedal je še, da bodo vse informacije, ki jih bodo dobili od ljudi, temeljito preverili.

Dr. Dežman je k temu dodal upanje, da bo vest koga tako vznemirjala, da se bo pred smrtjo vendarle odločil spregovoriti. Za grobišče pod Storžičem so na primer izvedeli po tistem, ko je mati na smrtni postelji sinu dovolila, da o tem obvesti pristojne. Želimir Kužatko, častni predsednik Zveze hrvaških društev v Sloveniji za obeleževanje žrtev pobojev, se je usodi žrtev v rovu Barbara za las izognil. Imel je srečo: za tedaj desetletnega dečka se je zavzela neka partizanka. Kužatko se je raziskovalcem zahvalil v imenu vseh hrvaških žrtev in poudaril, da so slovenski raziskovalci, ki z enako skrbjo obravnavajo vse žrtve ne glede na nacionalnost, lahko zgled Hrvaški.