Strokovnjaki so enotni, da bi bilo, z upoštevanjem naravnih danosti pri gradnji naselij in infrastrukture ter izrabi zemljišč, mogoče velikokrat tragične posledice naravnih nesreč zmanjšati.
Škodo bi lahko marsikje preprečili
"Podcenjujemo moč, ki jo imata vreme in narava kot taka," opozarja Karel Natek iz oddelka za geografijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Letne škode zaradi naravni nesreč so se v zadnjih 50 letih po njegovih besedah po svetu povečale s 4 milijard na 40 milijard ameriških dolarjev. Samo lanska škoda v Železnikih je bila ocenjena na 180 milijonov evrov, škoda zaradi poplav leta 1990 pa je denimo znašala kar 20 odstotkov takratnega slovenskega bruto domačega proizvoda.
Močnejši potresi se pri nas zgodijo približno enkrat na deset let, sicer pa redno prihaja do zemeljskih in snežnih plazov, neurij s točo, suše in pozebe ter požarov.
Največji problem v Sloveniji je po mnenju strokovnjakov gradnja na ogroženih območjih, saj "ljudje gradijo ob poplavnih potokih in strugah," pojasnjuje Natek, ki je prepričan, da "imajo občine prevelike pristojnosti pri posegih v prostor". Na papirju imamo, kar se tiče gradbenih predpisov, poplavnih in potresnih območij, "vse zelo lepo urejeno, v izvajanju predpisov pa je glede inšpekcijskih služb veliko stvari nedodelanih," dodaja Miha Pavšek z geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU.
"Že leta opozarjamo, da je s preventivno dejavnostjo mogoče zmanjševati tudi ekonomsko škodo takšnih nesreč," trdi Matjaž Mikoš z ljubljanske Fakultete za gradbeništvo in geodezijo. "Naravne nesreče so in vedno bodo," pravi Mikoš, ki tudi meni, da se je nanje veliko ceneje pripraviti, kot pa odpravljati posledice.
Za ocene poplavne ogroženosti ni denarja
Izdelava ocen ogroženosti je predpisana v zakonskih aktih, a razen pokrajinskih te ocene večinoma niso bile narejene. Več naravnih nevarnosti, kot so potres, vetrolom, poplava in plaz, se lahko zgodi tudi hkrati, opozarja Darko Anzeljc iz Inštituta za vodo Republike Slovenije. " Poseljena območja, v katerih nastane največja škoda, so marsikje zaradi političnih odločitev v preteklosti postavljena na poplavne ravnice," ugotavlja Anzeljc in napoveduje, da bo Slovenija po evropski poplavni direktivi morala narediti strokovne ocene poplavne ogroženosti.
"Znanje in ljudi imamo, denarja pa ni," trdi Darko Anzeljc. Vodarstvu je bila po njegovih besedah ob osamosvojiti zaradi drugih nalog odvzeta neka določena vloga, kar pa se pozna še danes. Vsa poplavna območja, ki še niso pozidana, bo treba zaščititi pred poselitvijo. "Tako se bo določilo končno število žarišč, ki jih bomo morali reševati v prihodnosti, preprečili pa bomo tudi nastanek novih ogroženih območij," še napoveduje Anzeljc.
Podobnemu stanju smo priča tudi, kar se tiče potresov. "Po potresu pred desetimi leti smo dobili eno najboljših seizmoloških mrež s približno 25 opazovalnicami," pravi Renato Vidrih iz urada za seizmologijo republiške agencije za okolje. "Potresno ogrožena področja smo že pregledali in za neustrezno zgrajene objekte svetovali sanacijo, kar pa je zelo drago," priznava Vidrih in dodaja, da bi morali v Sloveniji izdelati kataster takšnih objektov in oceno njihove ranljivosti. "Ljudje naj vsaj od danes naprej gradijo tako, kot jim svetujemo in kakor kažejo naše karte," še poziva Vidrih
Čakanje na subvencije in pomoči ni rešitev
Tudi suši se lahko prilagodimo, je prepričana Tatjana Kikec iz oddelka za geografijo na Filozofski fakulteti v Mariboru.
"V Pomurju večina kultur z aktivno vegetacijo zaključi že avgusta, ko porabijo tudi največ vode," pojasnjuje Kikčeva in opozarja, da v zadnjih letih večina dežja pade jeseni, ko te kulture že izginjajo s polj. "Čakanje kmetov na subvencije in odškodnine zaradi naravnih nesreč ni na mestu," meni Tatjana Kikec in dodaja, da morajo upoštevati spremenjene okoliščine. V zadnjem desetletju so namreč v Pomurju zabeležili rast povprečne temperature za pol stopinje.
Najustreznejši ukrep bo izbira ustreznih kultur, ki polja zapustijo, še preden nastopi suša, ne pa denimo koruze, ki je največja porabnica vode ravno v obdobju največje suše. "Dejstvo pa je, da en sam ukrep ne bo dovolj," meni Kikčeva.