Skušali bodo razumeti, zakaj se spreminjajo prehranski vzorci ljudi, zakaj debelost, kako lahko z gensko tehnologijo izboljšamo nekatera živila. Govorili bodo tudi o distribuciji hrane. Da bi na kongresu odgovorili na vprašanje, kdo je kriv za njene podražitve, pa glavni organizator, dr. Peter Raspor, predstojnik katedre za biotehnologijo, mikrobiologijo in varnost živil na Biotehniški fakulteti v Ljubljani ter predsednik Evropske zveze živilskih znanosti in tehnologije, ne pričakuje.

"Natančnega odgovora na to vprašanje ne pozna nihče. Vedeti pa je treba, da imamo v Evropi pet velikih trgovcev, ki določajo, kako se bodo gibale cene živil. Pridelovalci in proizvajalci morajo, če hočejo proizvajati, z veletrgovci skleniti kupčijo. Ker so pritiski okolja in energije veliki, cene hrane naraščajo. In ko začne človeštvo razmišljati še o tem, da bo hrano koristilo za to, da se bo vozilo, je nekaj hudo narobe. Izgubili smo osnovno stvar - spoštovanje do hrane," je prepričan profesor Raspor, ki je od letos tudi član svetovne akademije živilskih znanosti.

Ob lanskem pomanjkanju žit je znova prišlo v ospredje vprašanje prehranske varnosti.

Človeštvo je imelo in bo imelo težave z oskrbo s hrano. Razkorak v prehranjenosti ljudi je vse večji, ne manjši. V resnici je v tem trenutku hrane na svetovni ravni dovolj, vendar ni skladno porazdeljena. Ta posel obvladujejo in situacijo izkoriščajo globalne sile, multinacionalke, ki skušajo iz njega iztisniti maksimalne denarne koristi, namesto da bi človeštvo s hrano oskrbele, kot je treba, pa ne bi bilo ne lačnih ne presitih.

Tudi proizvodnja hrane se globalizira: cilj je proizvesti čim večje količine čim manjšega števila različnih proizvodov. S tem multinacionalke povečujejo dobičke, po drugi strani pa izgubljamo samooskrbo s hrano in njeno raznolikost, izgubljamo tudi različne okuse (določenih sort jabolk ni več) in užitke. V bistvu izgubljamo svojo kulturno identiteto, kajti hrana je naša kultura. Zato je pomembno, da države uvajajo nove modele zaščite svojih živilskih proizvodov, sicer bi ti propadli. S tem ohranjamo tudi kulturno dediščino in lokalno specifična živila ne gredo v pozabo.

Vas moti, da se domala vsi slovenski trgovci s sadjem in zelenjavo oskrbujejo v Padovi?

Dejstvo je, da smo se vedno oskrbovali tam, kjer je bilo blago na voljo in kjer je bilo najcenejše, saj Slovenija nikoli ni bila samozadostna. Včasih smo vozili iz Makedonije, danes pač iz Padove. Me pa boli glava ob razmišljanju, kako te tone živil prevažamo naokrog, in se sprašujem, ali ne prideta sadje in zelenjava v Padovo tudi iz Makedonije. Da bi, na primer, oskrbeli desetmilijonsko mesto, je treba tja vsak dan pripeljati okoli sedem tisoč vlačilcev hrane. Koliko energije gre za te prevoze!

Pred časom sem si v Turčiji ogledal plantaže paradižnika in papaj, katerih lastniki so Nizozemci. Vse sadike so iz Nizozemske, v Turčiji so jih le posadili, pobrani pridelek pa odpeljali v EU, predvsem v Španijo. V Evropo po drugi strani z letali prihaja sadje iz Južne Amerike. Koliko energije, kerozina, se porabi za vsak kilogram tovrstnih proizvodov, da se lahko bogati bašemo s plodovi narave v času, ko nam jih ta na našem koncu ni namenila. Če imamo vsak dan v letu na voljo vsa živila, to ne prinaša užitkov. Zdi se nam, da je paradižnik, ki ga lahko danes v Sloveniji kupujemo vse leto, brez okusa. Bojim se, da je to povezano s tem, da naša usta nimajo nobenega počitka. Če bi ga imela in paradižnika nekaj mesecev ne bi jedli, sem prepričan, da bi nam bil potem še kako okusen.

Boste na evropskem kongresu o hrani govorili tudi o genski tehnologiji?

Tudi. Po svetu je kar nekaj rastlin, ki so le pogojno užitne, saj vsebujejo strupe. Ker pa ljudje obvladamo tehnološki postopek odstranjevanja tveganja, jih lahko uživamo. Genski inženiring je dober tudi za podaljšanje obstojnosti živil, z njegovo pomočjo lahko povečamo odpornost rastlin, denimo proti suši. Pri genskem inženiringu skušamo nove rastline izboljšati z geni, ki smo jih pobrali od starih kultur. Z novo tehnologijo se ni mogoče sprijazniti tako hitro, da bi jo lahko čez noč postavili na krožnike. Trajalo bo nekaj generacij, preden bo postalo povsem normalno, da bomo jedli gensko spremenjeno hrano. Navsezadnje tudi krompirja in paradižnika nismo jedli takoj, ko so ju po odkritju Amerike začeli saditi v Evropi. Nekaj let smo ju gojili kot okrasne rastline.

Bo torej gensko spremenjena hrana čez sto let del našega vsakdana?

V nekaterih delih sveta že prej, ker jo potrebujejo, v drugih pozneje. Ne pozabite, da ljudje v Aziji in Indiji že jedo gensko spremenjen riž, imenovan zlati riž, ki vsebuje vitamin A. Tega jim zaradi enolične prehrane primanjkuje, zato je v teh deželah veliko slepote, mi pa se nad gensko spremenjenim rižem zmrdujemo. Dejstvo je, da nekaterih živil v posameznih predelih sveta ne bodo nikoli sprejeli. Zavedati se moramo, da ima človeštvo v svoji zakladnici okoli 10.000 kulturnih rastlin, a od tega polovico vseh zaužitih kalorij predstavljajo zgolj riž, pšenica in koruza. Mnogih drugih rastlin ne kupujemo, ker zanje ne vemo. Pri nas poznamo le krompir, po svetu pa gojijo tudi njemu podobno kasavo, ki sicer vsebuje strupen alkaloid, a s pomočjo genskega inženiringa lahko iz nje odstranimo sposobnost proizvajanja strupa, da postane užitna.

Ne zdi se mi a korektno, da bi multinacionalke, ki razvijajo gensko tehnologijo, kmetu vsiljevale še svoja semena in mu odvzele pravico, da si jih sam vzgoji. Toda to je politična zgodba…