Dnevnikova volilna napoved: Telefon kaže na manjšo prednost SDS pred SD

(Foto: Matej Povše)

Volilna napoved, 13. september 2008 - izdelana na podlagi telefonske javnomnenjske ankete

Vzporedno s terensko javnomnenjsko anketo je agencija Ninamedia v času od 8. do 11. septembra izvedla tudi telefonsko javnomnenjsko anketo (N=1000) in na tej podlagi oblikovala še eno volilno napoved. Med obema napovedima so nekatere razlike, ki so bile delno tudi pričakovane (npr. slabši rezultat za SLS+SMS, NSi, Lipo...). Toda tudi po volilni napovedi, izdelani na podlagi telefonske javnomnenjske ankete, si stranka SDS lahko obeta volilno zmago, in sicer s 34,4 odstotka glasov. Vendar je razlika med prvo in drugo stranko, SD, v tej napovedi manjša, saj Socialnim demokratom pripisuje 28,2-odstotni volilni izkupiček. Stranka Zares si lahko po tej napovedi obeta 9 odstotkov glasov, SNS 8,9, DeSUS 7,3, LDS 7, NSi 2,2, SLS+SMS pa 2,1 odstotka glasov.

Volilna napoved, 13. september 2008 – izdelana na podlagi terenske javnomnenjske ankete

Naročnik terenske javnomnenjske ankete o volilnih namerah je časnik Dnevnik, izvajalec pa agencija Ninamedia. Terensko anketiranje je potekalo med 6. in 11. septembrom 2008. V tem času smo opravili 1543 anket na 60 izbranih vzorčnih točkah po Sloveniji, ki gravitirajo k enemu volišču. Anketiranci so morali izpolniti vprašalnik, ki je vseboval liste kandidatov, kot so bile potrjene za volitve v državni zbor 21. septembra 2008. V vprašalniksmo ob tem vključili tudi nekatera kontrolna vprašanja.

Kaj je treba storiti za dobro napoved volilnih rezultatov?

Terensko zbiranje podatkov je ključna zadeva v raziskovanju javnega mnenja. Če namreč ne dobimo „dobrih“ podatkov na podlagi predpisanega vzorca in ustreznega postopka, kasneje po terenskem delu stvari ni mogoče več popraviti. Toda terensko zbiranje podatkov ni samo po sebi dovolj za natančno napoved volilnih rezultatov. Obstajata dva temeljna razloga, da „surovi“ podatki niso dovolj natančni:

1.) problemi pri realizaciji vzorca
2) neodločenost volivcev

1. Realizacija vzorca – Če je vzorec še tako dobro dobro izbran, je teren vedno „surov“: demografska struktura, ki smo jo dobili z realizacijo vzorca, ne ustreza realni demografski sliki družbe, kar je zelo lahko dokazati s primerjanjem demografske strukture, ki smo jo dobili na podlagi vzorca z demografskimi podatki, ki jim dobimo iz popisa prebivalstva. Včasih so odstopanja manjša, včasih večja, vedno pa so pomembna. Tako smo na primer v zadnjem raziskovanju javnega mnenja imeli več kot 44 odstotkov vprašanih, ki so bili starejši od 60 let, po podatkih iz popisa pa lahko imamo le 30 odstotkov. Do teh razlik prihaja, ker starejši ljudje pogosteje sodelujejo v telefonskih anketah, mladi pa večkrat zavračajo sodelovanje, jih v času anketiranja ni doma ali pa uporabljajo samo prenosni telefon. Na podobno težavo naletimo pri strukturi izobraženosti prebivalstva: v anketah nesorazmerno bolj sodelujejo kategorije prebivalstva, ki so bolj izobražene, zato v realizaciji vzorca nastopa problem nadreprezentiranosti te skupine. Ob tem je seveda jasno, da so stari in mladi največkrat v različni meri naklonjeni istim strankam, podobno je pri izobraženih in neizobraženih volivcih. Za rešitev tega problema se v raziskovanjih uporablja sistem ponderiranja oziroma post-stratification sample weights. To pomeni, da se definirajo nekatere demografske kategorije, recimo po spolu, letih, izobrazbi itd., nato pa se s sistemom ponderjev popravlja prevelika ali premajhna zastopanost ključnih kategorij. Če je, na primer, v vzorcu preveč starejših anketirancev, vsak od njih dobi ponder 0,75, kar pomeni, da vsak starejši anketiranec v celotnem izračunu nima vrednosti 1, temveč tri četrtine. Vprašanje, katere kategorije bodo obravnavane v postratifikaciji, pa je odvisno od tega, katere karakteristike anketirancev so ključne za politična stališča, to pa se relativno lahko ugotovi z uporabo enostavnih statističnih metod.

2. Neodločenost volilcev – Razen problema z vzorcem se pojavlja težava, ker se volivci pogosto še niso odločili, za katero stranko bodo glasovali. V našem zadnjem raziskovanju javnega mnenja je na primer 32,2 vprašanih izjavilo, da bodo glasovali, a se še niso odločili, komu bodo namenili svoj glas. Opraviti imamo torej z eno tretjino neopredeljenih volivcev. Vprašanje je, kaj narediti z njimi. Prva in najenostavnejša rešitev je, da jih preprosto v izračunu ne upoštevamo in da posredujemo podatke za druge volivce, ki so se odločili za eno od strank. Toda, če bi to storili, bi to pomenilo, da smo vse neopredeljene volivce uvrstili med neudeležence volitev, kar pa ne ustreza stvarnosti. Nadalje pa bi to pomenilo tudi, da so neopredeljeni volivci porazdeljeni strankam prav v enakem razmerju kot tisti, ki so povedali, za koga bodo glasovali, kar je prav tako problematično. Edina rešitev je, da v raziskovanju javnega mnenja uporabimo sistem kontrolnih, socialno-demografskih, ideoloških in političnih spremenljivk, na podlagi kateri lahko z uporabo določenih statističnih multivariantnih metod sklepamo, ali bodo in za koga bodo glasovali neopredeljeni volivci. To delamo z uporabo logistične regresivne analize za vsako stranko posebej in na osnovi velika števila spremenljivk (spol, prihodki, status zaposlenosti, ocene politikov, glasovanje na prejšnjih volitvah) izračunamo, kako bodo po vsej verjetnosti glasovali. Na ta način napravimo stohastični kalkulus za vsako stranko posebej, v kar vključimo tudi verjetnosti račun, da se anketiranec volitev ne bo udeležil. Na ta način ima vsak anketiranec v bazi podatkov svoj verjetnostni račun glasovanja za vsako od strank kot tudi verjetnosti račun, da ne bo glasoval. Po teh kriterijih ga tako uvrstimo med volivce ene od strank ali pa med tiste, ki se volitev ne bodo udeležili.

Doc. Dr Miloš Bešić,
profesor Metodologije političnih znanosti na Fakulteti za politične znanosti v Beogradu in v Podgorici