»Zaradi pomanjkanja ekoloških živil v Sloveniji ter neugodnih vremenskih razmer v zadnjih letih se srečujemo s težavami pri izpolnjevanju zahtevanih deležev ekoloških živil in živil iz shem kakovosti,« so v dopisu, ki so ga nedavno poslali več ministrstvom in državnemu zboru, zapisali predstavniki štirih združenj javnih zavodov s področja vzgoje in izobraževanja ter socialnega varstva. Odločevalce zato pozivajo k po njihovem nujni prilagoditvi zakonodaje.
Zahtevani delež dosega le malo zavodov
Uredba o zelenem javnem naročanju predpisuje, da mora pri javnem naročilu delež ekoloških živil znašati najmanj 12 odstotkov (z letom 2025 se dviguje na 15 odstotkov), delež živil iz shem kakovosti pa najmanj 20 odstotkov. V javnih zavodih menijo, da so te zahteve glede na nezadostno ponudbo, (pre)visoke cene in omejitve dobaviteljev prestroge, čeprav naročanje ekoloških živil v čim večjem možnem obsegu načeloma podpirajo. Bojazen pred morebitnimi sankcijami inšpekcije pa da sili zavode k naročanju ekoloških živil iz uvoza, kar se jim ne zdi primerno. Kljub temu večina zavodov ne dosega zahtevanih kvot, največje težave pa imajo tisti, ki so bolj oddaljeni od večjih centrov. Lanski nadzor kmetijske inšpekcije je pokazal, da je zgolj devet odstotkov nadzorovanih zavodov dosegalo zahtevane kriterije glede naročanja ekoloških živil in 27 odstotkov glede naročanja živil iz shem kakovosti.
V Združenju ravnateljev vrtcev, Združenju ravnateljev in pomočnikov ravnateljev, Skupnosti vrtcev in Skupnosti socialnih zavodov zato predlagajo več sprememb. Uredbo o zelenem javnem naročanju bi spremenili tako, da bi se v prehodnem obdobju petih let zahtevani delež ekoloških živil znižal na najmanj osem, živil iz shem kakovosti pa na najmanj 15 odstotkov. Obenem bi v shemo kakovosti uvedli novo kategorijo, to je živila s kratkimi transportnimi potmi, s prednostjo izbire ponudnikov, ki so oddaljeni največ 50 kilometrov od naročnika, s čimer bi spodbujali lokalno pridelavo in porabo ter zmanjšanje negativih vplivov na okolje.
»Zelo zgrešeno se nam zdi, da se naroča eko krompir iz Egipta, eko banane iz Ekvadorja, eko korenje iz Nemčije in podobno zgolj zato, da se dosegajo zahtevane kvote. Eko mleko se razvaža s Primorske po vsej Sloveniji iz enakega razloga, zato pa se ne naroča več mleka od kmeta iz bližine javnega zavoda,« pravijo v Združenju ravnateljev vrtcev, Združenju ravnateljev in pomočnikov ravnateljev, Skupnosti vrtcev in Skupnosti socialnih zavodov. Predlagajo tudi znižanje glob za nedoseganje zahtevanih količin in dodatne subvencije kmetom, ki svoje pridelke prodajajo javnim zavodom.
Nujno boljše sodelovanje vseh v verigi
»Zmanjšanje deležev ekoloških živili in živil iz shem kakovosti bi bil definitivno korak nazaj,« pravi Roman Žveglič, predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije. Poudarja, da javni zavodi, ki lahko dokažejo, da preko razpisa niso mogli pridobiti zadostnih količin teh živil, niso v prekršku in jih inšpekcija ne bo kaznovala. Če bi se zahtevani deleži še znižali, bi to pomenilo, da bi zavodi nižje deleže tudi razpisovali in bi bila nabava nižja tudi pri živilih, kjer bi lahko dosegli večje odstotke.
Ne glede na to se v Zadružni zvezi Slovenije in Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije, ki sta nam poslali skupen odgovor, strinjajo, da je ponudba ekoloških živil slovenskega porekla v povprečju še prenizka, vsekakor pa količine živil slovenskega porekla zadoščajo vsaj za zagotavljanje predpisanega deleža za sheme kakovosti. Zato menijo, da bi bilo v luči spodbujanja tako kratkih verig oskrbe in ekološkega kmetijstva kot zagotavljanja zdravih izbir za ranljive skupine prebivalstva smiselno ohraniti predpisane deleže živil iz ekološke pridelave in drugih shem kakovosti, vendar pa bi morali določiti prehodno obdobje do konca izvajanja aktualnega strateškega načrta skupne kmetijske politike (31. decembra 2027), v katerem si je Slovenija zadala, da bo povečala površine, namenjene ekološki pridelavi, na 18 odstotkov. V tem obdobju bi bilo, kot predlagajo, dovoljeno zagotavljati nižji minimalni delež ekoloških živil, če naročnik hkrati zagotovi povečanje deleža živil iz drugih shem kakovosti, tako da bi skupni delež ekoloških živil in živil iz shem kakovosti dosegal vsaj 35 odstotkov.
»Bistveno je, da javni zavodi v čim večjem deležu zagotavljajo hrano slovenskega porekla zaradi dolgoročnih učinkov na lokalno gospodarstvo, okolje, zdravje, kar bi moral biti javni interes, ki bi ga morali zasledovati tudi njihovi ustanovitelji, to je občine in država,« opozarjajo v zadružni zvezi in zbornici ter ponavljajo svojo pobudo, da bi morale imeti skupine prebivalcev, ki se prehranjujejo v javnih ustanovah, kot tudi njihovi zakoniti skrbniki pravico do informiranosti glede porekla obrokov.
Roman Žveglič ob tem izpostavlja primere dobrih praks javnega naročanja v nekaterih okoljih (na primer v občini Sevnica,) ki kažejo, da je z nekaj dobre volje in sodelovanja mogoče uspešno zagotavljati lokalno (ekološko) pridelano hrano. Na eni strani je ključno povezovanje več javnih zavodov, ki razpise oblikujejo skupaj, tudi s pomočjo občin, na drugi strani pa ob sodelovanju kmetijske svetovalne službe, zbornice in zadruge tudi povezovanje kmetov, da se čim bolj približajo zahtevam naročil. Žveglič zato poudarja, da bi bilo treba predvsem izboljšati organiziranost in povezovanje javnih zavodov in občin z lokalnimi zadrugami in kmetijami. Pomanjkanje ponudbe za javne zavode pa povezuje tudi z dejstvom, da imajo nekateri kmetje že utečene druge, bolj stabilne prodajne poti, ali pa se jim dostava manjših količin nepovezanim zavodom stroškovno niti ne splača. Če na razpisih ne dosežejo poštene odkupne cene, ki je za ekološka živila upravičeno višja, svoje pridelke po višji ceni, razumljivo, raje prodajo drugam.
Sicer pa v zadružni zvezi in zbornici pobudo javnih zavodov ocenjujejo kot pozitivno z vidika odpiranja možnosti za razpravo, ki bo temeljila na realnih podatkih in bo lahko pripeljala do izboljšanja postopkov javnega naročanja.
Zdrava hrana v šoli temelj enakih možnosti
Da je trenutno slabo izvajanje uredbe o zelenem javnem naročanju predvsem posledica nezadostnih sredstev za nabavo lokalnih ekoloških živil in zagotovitev osebja za organizacijo nabave ekološko pridelane hrane, menijo v Zvezi društev ekoloških kmetov Slovenije in tudi sami izpostavljajo dobre prakse vključevanja lokalne ekološke hrane, denimo v občinah Medvode, Kranj in Laško. Predsednica zveze Marija Marinček je prepričana, da bi bilo treba stremeti k povečevanju deleža ekoloških živil v javnih zavodih, ne pa ga zniževati, vendar bi k temu morali pristopiti vsi deležniki, država z učinkovitimi ukrepi za povečevanje ekološke pridelave, predvsem zelenjave, javni zavodi pa s sodelovanjem, povezovanjem in pristno komunikacijo s kmeti. Preobrat v pozitivno smer bi bil nujen predvsem zaradi prednosti lokalne ekološke hrane za zdravje najranljivejših skupin.
»Ekološka živila so dražja, zato je ob različnih ekonomskih možnostih otrok glede prehranjevanja izven vrtca oziroma šole še toliko bolj pomembno dosledno izvajanje uredbe,« opozarjajo v zvezi ekoloških kmetov. Zdrava prehrana v vrtcih in šolah je zaradi socialnih razlik namreč ključnega pomena tudi za zagotavljanje enakih možnosti vseh otrok za kvaliteten telesni in duševni razvoj.
