Na nevarnost neeksplodiranih bomb oziroma odsotnost sistematičnega pristopa k evidentiranju nevarnih območij v Sloveniji pristojne že več let opozarja zgodovinar Sašo Radovanovič, soavtor lani izdane monografije Bombardiranje Slovenije 1944–1945.
Na podlagi podatkov in posnetkov bombardiranj iz arhivov v ZDA, Angliji in Nemčiji Radovanovič trenutno ocenjuje, da je bilo na Slovenijo odvrženih okrog 60.000 bomb, od tega jih okrog 6000 ni eksplodiralo. Okoli polovica jih je na območju Maribora, ki je bil zaradi pomembne tovarne za izdelavo letalskih komponent najbolj bombardirano slovensko mesto. Poleg Maribora so v Sloveniji po njegovi oceni najbolj ogrožena območja Nove Gorice, Ljubljane, Jesenic, Celja in vojaškega letališča v Brežicah, pa tudi celotna železniška infrastruktura. Obstaja velika nevarnost, pravi, da bi med gradbenimi deli z gradbenim strojem zadeli bombo, ta pa bi eksplodirala.
Evidentirana območja
Več držav zahodne Evrope je že pred časom evidentiralo območja močnih bombardiranj. »Najprej se pogleda stare aeroposnetke in označi mesta, kamor so padle bombe. Kot so ugotovili Nemci in Avstrijci, taka označba pomeni 90-odstotno verjetnost, da bomba tam je. V naslednji fazi gredo bombni tehniki na teren, da bombo najdejo in jo deaktivirajo,« je pojasnil Radovanovič. Zato poziva k vzpostavitvi sistematičnega pristopa k odkrivanju neeksplodiranih bomb. Pisal je tudi evropski komisiji in med drugim opozoril, da v Sloveniji brez preventivnih pregledov terena potekajo obsežni železniški infrastrukturni projekti, ki jih sofinancira EU. Kot primer dobre prakse je omenil avstrijski Gradec, kjer so naredili kataster in vse lastnike zemljišč v tako imenovani rdeči coni opozorili, da je treba pred kakršnokoli gradnjo območje varnostno pregledati. To je tam zakonska obveza, je povedal.
Kljub ustaljenim protokolom se tudi v tujini dogajajo nesreče, saj se kakšno bombo vedno lahko spregleda. Radovanovič omenja primera nenadnih eksplozij v Avstriji, ko je v Gradcu »leta 2010 sredi noči na travniku pred železniško postajo eksplodirala bomba, lani pa je pri Innsbrucku prišlo do eksplozije na njivi sredi nedeljskega dopoldneva. Za Nemce je iskanje teh bomb tekma s časom, da jih najdejo, preden eksplodirajo. Pri nas se kljub opozarjanju ne zgodi nič,« je dejal Radovanovič.
Podatki v ameriških arhivih
Izvajanje ukrepov varstva pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi (NUS) sicer opredeljujeta zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami in pravilnik o varstvu pred NUS, v sklopu uprave za zaščito in reševanje pa deluje državna enota za varstvo pred NUS, ki vse bombe, ne le tiste iz druge svetovne vojne, deaktivira in odstrani. Kot so pojasnili v službi za strateško komuniciranje ministrstva za obrambo, »je mnenje stroke v upravi za zaščito in reševanje, da je najprej treba dopolniti zakonodajo posegov v prostor, kar je v pristojnosti ministrstva za okolje in prostor. Da bi prišlo do predloga spremembe zakonodaje, je treba narediti še kar nekaj pri pridobivanju podatkov o ogroženosti in evidentiranju posameznih območij z NUS.« Treba bi bilo pridobiti aerofotoposnetke bombardiranj visoke resolucije, kar pa bi zahtevalo precejšnja sredstva, so dodali.
Radovanovič je sicer letos v vojaški bazi v Montgomeryju v Alabami vpogledal v arhiv agencije za zgodovinske raziskave ameriških zračnih sil, ki hrani okrog sedem milijonov kosov arhivskega gradiva, od tega več kot pol milijona obdelanih. V njem je našel 100.000 potencialno zanimivih strani za Slovenijo. »Tukaj se skrivajo vsi podatki, ki jih prej nismo imeli,« je prepričan.
