V minulih letih je tema potresne varnosti tudi pri nas ponovno začela dobivati več veljave. Po turškem in nedavnih hrvaških potresih se je spet zdelo, da se bo morda tudi pri nas začel val protipotresnih prenov ogroženih stavb. »Občine so naročale študije, pripravljena je bila tudi resolucija o potresni varnosti na državni ravni,« se spominja arhitekt in ustanovitelj Studia Krištof Tomaž Krištof. »Potem sta se zgodili dve stvari. Najprej vojna v Ukrajini, ki je ponovno izpostavila pomembnost energetske neodvisnosti Evrope, s tem pa tudi nujnost nadaljnjega povečevanja energetske varčnosti stavbnega fonda. Torej energetskih, in ne potresnih sanacij. Druga stvar je bila lanskoletna ujma, ki je seveda levji delež prostih državnih sredstev, namenjenih gradnjam in prenovam, preusmerila v poplavno varnost.«
Resolucija o krepitvi potresne varnosti do leta 2050, ki je bila sprejeta lani, je sicer ponovno izpostavila, da Slovenija z vidika posledic potresnega dogodka sodi v skupino bolj ogroženih držav članic EU, saj leži na potresno dejavnem območju. Študija, ki so jo leta 2020 kot strokovno podlago za resolucijo izdelali raziskovalci Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, pa je vključevala tudi analizo potresnega tveganja za večino stavb v Sloveniji. Študija je med drugim pokazala, da v potresno najbolj ogroženih stavbah živi od 88.000 do 228.000 ljudi.
»Za 20 odstotkov stavb smo v študiji ocenili, da je potresno tveganje večje od sprejemljivega potresnega tveganja na dolgi rok in da bi bilo treba te stavbe bodisi utrditi bodisi nadomestiti z novimi,« nam je povedal dr. Matjaž Dolšek, profesor na ljubljanski Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo. Študija je pokazala tudi, da živi v potresno najbolj ogroženih stavbah od 88.000 do 228.000 ljudi. »V primeru približne ponovitve ljubljanskega potresa iz leta 1895, ki bi se zgodil v letu 2020, bi znašala mediana neposredne škode na stavbah 7,2 milijarde evrov, kar predstavlja okoli 15 odstotkov BDP Slovenije iz leta 2019,« so izračunali raziskovalci. To je po Dolškovih besedah izjemno velik delež BDP, zato bi imela naša država verjetno velike težave s financiranjem sanacije po takšni nesreči. Danes bi bila škoda poleg tega zaradi višjih stroškov gradnje še za tretjino višja, je opozoril. »Treba je opozoriti tudi, da znesek 7,2 milijarde evrov upošteva samo neposredno škodo zaradi dejanskih poškodb stavb. Če bi želeli oceniti celotno škodo, bi morali temu dodati še škodo na infrastrukturi, pa posredno škodo, kot je izguba dohodka ljudi, izguba podjetij, kjer bi morali ustaviti dejavnost ...« je naštel.
Majave stolpnice ostajajo – majave
Resolucija je torej ponovno pokazala, da je Slovenija na potrese slabo pripravljena. Prinesla je tudi vrsto ciljev in ukrepov, ki naj bi jih izvedli za okrepitev potresne odpornosti. A v praksi se stvari po mnenju strokovnjakov premikajo zelo počasi. »Resolucija predvideva veliko ukrepov, ki bi jih vlada morala začeti udejanjati. Od ozaveščanja, torej razširjanja informacij o potresnem tveganju med ljudmi, do finančne, strokovne in tehnične pomoči ljudem, da bi lahko utrjevali objekte,« je dejal Dolšek.
V zadnjih letih je bila odmevna tudi študija, ki so jo naročili na Mestni občini Ljubljana, da bi preverili, kakšne so možne rešitve za nekatere potresno najbolj problematične stanovanjske stavbe, ki jim ob močnejšem potresu grozi popolno uničenje. Študija, ki se je osredotočila na 15 stolpnic (med njimi so štiri stolpnice na Streliški, štiri stolpnice na Hudovernikovi ter po ena stolpnica na Štefanovi, Rozmanovi, Pražakovi, Cigaletovi, Sketovi in Grablovičevi ulici ter ena na Hrvatskem trgu), je po besedah arhitekta Tomaža Krištofa pokazala, da bi morale biti te stavbe grajene 15-krat trdneje, kot so. »Študija je pokazala, da nosilna konstrukcija nekaterih stolpnic zmore prenesti zgolj sedem odstotkov pričakovane potresne sile, ki bi jo morala prenesti po današnjih standardih,« je pojasnil arhitekt.
In kaj je bilo od začetka raziskave pred šestimi leti do danes narejenega za izboljšanje potresne odpornosti teh in drugih stavb? »Mestna občina Ljubljana je kar intenzivno pristopila k reševanju potresne problematike v stavbah, katerih lastnica je sama, torej občinskih stavbah, šolah, vrtcih in tako naprej. Na področju potresne varnosti v stanovanjskih blokih pa se ni zgodilo prav veliko, še manj na področju varnosti poslovnih in podobnih stavb,« nam je povedal Krištof. »Tudi naš projekt prenove roških stolpnic, s katerim smo prišli že kar precej daleč, je zdaj že dve leti na čakanju. Vprašanje je, ali se bo še kdaj našla volja obuditi ga in ali bo takrat še tako ugodna klima za takšne projekte. Pri nas se veliko projektov ustavi z nedolžnim stavkom: dajmo, premislimo še enkrat.«
Težave s soglasji
Pri nas tako do danes ni bil uresničen še noben primer potresne utrditve stavb s prizidavo in povečanjem stavbe. Za eno od ključnih ovir je pri tem dolga leta veljalo pridobivanje soglasja vseh etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe. Danes to ni več potrebno, saj za potresno utrditev, enako kot za energetsko soglasje, zadošča že, da soglasje poda 75 odstotkov lastnikov. »Ampak če gre za stavbo z veliko lastniki, je včasih tudi 75 odstotkov lastnikov težko prepričati,« je dejal Dolšek. »Težava je v tem, da se ljudje zanašajo na to, da bo, če bo prišlo do nekega močnega potresa, za prenovo že poskrbela država ali pa bomo dobili neki evropski denar. To miselnost je zelo težko spremeniti. Najlažje bi jo spremenili tako, da bi s spremembo zakonodaje odgovornost za potresna tveganja postopoma prenesli na lastnike.«
Dolšek je sicer ob tem dodal, da se zaveda, da bi politika takšen ukrep zelo težko sprejela, saj bi bil med ljudmi nepriljubljen. Dobrodošla bi bila po njegovih besedah tudi uvedba potresnih izkaznic, s katerimi bi lahko ljudem na preprost način približali informacije o potresnem tveganju. A tudi za ta ukrep vlade doslej niso pokazale zanimanja. »Najemnik bi na primer s potresno izkaznico lahko dobil informacije o tem, da v stavbi, kjer je imel namen najeti stanovanje, ni varno živeti. In če bi imel možnost, bi seveda raje najel stanovanje drugje. Ker danes teh informacij na trgu nimamo, se o tem ne moremo informirano odločati,« je poudaril naš sogovornik. »Ampak problem je spet v tem – kot so ljudje z ministrstev že javno priznali – da potresnih izkaznic pri nas ne bo, ker bi se z njimi sesul nepremičninski trg. Verjetno bi se prodaja nepremičnin za neki čas ustavila, država tudi ne bi pobrala davka od prodaje nepremičnin, cene pa bi nekaterim nepremičninam verjetno kar precej padle. In to ni v interesu nikomur, razen najemnikom, kupcem in pa kakšnim odgovornim lastnikom, ki bi želeli investirati v krepitev potresne odpornosti svojega objekta.«
Zahtevne in drage potresne prenove
Po Krištofovih besedah je pogosta težava tudi lastništvo zemljišč, ki ležijo neposredno ob stavbah in ki bi jih potrebovali za utrditev stavb s prizidavo ter povečanjem stavbe. »V večini blokov so se stanovanja lastninila po Jazbinškovem zakonu, zemljišče okoli bloka pa je ostalo družbeno oziroma občinsko. Tega zemljišča ni možno enostavno odkupiti, tudi če bi se občina s tem strinjala, pač pa ga je treba pridobiti po nepravdnem postopku na sodišču, ki v praksi traja okrog tri leta. Če se stavba želi razširiti, je treba iti tudi skozi to kalvarijo,« nam je razložil Krištof.
Še večja težava kot pridobivanje zemljišč je dejstvo, da so protipotresne utrditve v primerjavi z energetsko sanacijo zelo zahtevne, kompleksne, drage in tako za etažne lastnike tudi manj privlačne. »Etažnim lastnikom stavbe nihče ne more vnaprej napovedati, na kakšen način se bo stavba lahko protipotresno utrdila in koliko bo to stalo. Za omenjenih 15 stolpnic, ki navzven delujejo podobno in so podobnih dimenzij, je študija dala tri popolnoma različne rešitve. Prva skupina stolpnic bi se lahko utrdila zgolj s prizidavo novih obodnih sten, druga skupina zgolj z utrditvijo obstoječih nosilnih sten, za tretjo skupino stolpnic pa se rešitev sploh ni našla in bi jih bilo najbolje podreti ter zgraditi nove. In do teh rezultatov smo prišli šele, ko so bile izvedene geomehanske raziskave, laboratorijsko analizirani vzorci konstrukcije in opravljeni vsi potrebni statični izračuni. Takšna študija niti približno ni majhen strošek,« je opozoril Krištof.
Prav zato je eden od nujnih ukrepov, ki bi jih potrebovali, subvencioniranje takšnih analiz. »Začeti bi morali z resno shemo subvencij in ozaveščanja prebivalstva. Država bi morala subvencionirati tudi stroške analiz potresne ogroženosti stavb in vsaj delno izdelave projektne dokumentacije. Temu bi morala slediti zakonodaja, sprva z namenom olajševanja potresnih sanacij, kasneje pa tudi v smeri obveznih sanacij za najbolj ogrožene stavbe,« je naštel Krištof. Nemudoma bi morali po njegovih besedah poskrbeti tudi za to, da nobena stavba, za katero poprej ni bila izdelana ocena potresne ogroženosti, ne bi več smela pridobiti subvencije za energetsko sanacijo.
