Pravi, da se je prijateljem smilil, ko jim je povedal, da se seli v Slovenijo, a ko so ga prvikrat obiskali, so mu začasno domovino zavidali. Za Bruhna je omenjena prigoda lep primer naše slabe podobe v svetu in hkrati dokaz, da so naravne danosti naša največja konkurenčna prednost. Prav vanje se je zaljubil tudi Bruhn. Če se vam morda takšni izlivi čustvenosti zazdijo pretirani za zadržanega Nemca, jih hitro potrdi z blagim nasmehom. "Ko bi mi uspelo prepričati še oblasti, da v Sečovljah zgradimo igrišče za golf," začne nizati zamisli, kako bi izboljšali podalpsko turistično ponudbo.

Kako se je spremenil vaš pogled na Slovenijo v zadnjih treh letih, od kar ste tu?

Slovenija je bila za nas nov trg, sem se prišel z malo znanja o državi. Če me sprašujete o turizmu, moram priznati, da mi je slogan I feel Slovenia z odebeljeno besedo love zelo všeč. Toda še vedno menim, da vsaka regija kuha svojo jed. Med regijami je huda konkurenca in po mojem je to slabo. To lepo deželo bi morali predstavljati kot celoto. Bilo bi bistveno bolje, če bi vse te drobne proračune združili in naredili predstavitveni film, ki bi Slovenijo prikazal kot deželo vseh teh lepih pokrajin. Film bi moral vključiti Portorož in Piran, Izolo in Koper, seveda tudi Bovec in reko Sočo, ki je edinstvena prodajna priložnost, Triglavski nacionalni park, Bled… Ljubljano, Maribor in Ptuj, najstarejše slovensko mesto, pa bi morali predstaviti kot mestne izletne točke. V preteklosti so druge države že potrdile uspešnost te strategije; Egipt je bil prvi, Turčija ga je posnemala, zdaj se tega zelo uspešno loteva tudi Hrvaška. Veste, ko potujem na tuje, je Slovenija še vedno najbolje varovana skrivnost. To se mora spremeniti.

Kaj je še pokazala vaša raziskava?

Da je Slovenija poznana kot cilj potovanja s tremi zvezdicami, ne pa kot luksuzna lokacija. Slovenska narava je nekaj posebnega v Evropi in ko gre za vprašanje cenovne primernosti, je ena najboljših lokacij v Evropi. A kaj ko nimamo dobrega slovesa. Do zdaj smo imeli že dve povpraševanji za organizacijo VIP-dogodka oziroma predstavitve novega avtomobila, pa smo izgubili zaradi slabe prepoznavnosti in podobe Slovenije.

Kaj ste storili, da bi bil ugled boljši?

Ker poslovnih zmag ne morete dosegati v pisarni, imamo v Münchnu PR-agencijo, ki skrbi za nemško govoreči trg, in še eno v Milanu za italijanski trg. Redno jih obiskujem, veliko novinarskih konferenc organiziramo, kar prispeva k izboljšanju podobe.

Kje smo po vaše pogrešili? Bi morali na tujem reklamirati našo kulinariko, se lotiti kulturnega turizma ali pa nam svetujete, da se osredotočimo na bogatejše goste?

Hrana je nedvomno pomembna za turizem, ampak vaše prednosti so, kot sem že rekel, naravne danosti. Le kje drugje na svetu imajo tako reko, kot je Soča?! Nekaj podobnega sem nekoč videl na Novi Zelandiji, ampak tja moraš potovati 24 ur, Soča pa je sredi Evrope. In to moramo prodajati!

Toda komu?

Mislim, da bi se morali gnati za premožnimi turisti, ker prinesejo veliko denarja. Ravno za to se bojujem za igrišče za golf.

Ko ste leta 2008 odprli hotel Kempinski, se je zdelo, da lovite ruske petičneže. Je še vedno tako?

Zadnjih nekaj let smo veliko energije posvetili nemškemu, avstrijskemu in švicarskemu trgu. Toda Italija še vedno ostaja naš glavni trg, ki pa je med globalno krizo kar veliko zgubil. Zato trenutno gostje iz drugih držav zapolnjujejo to vrzel. Moja strategija je vedno bila in bo, da ne smemo biti odvisni le od enega trga.

Zastavili ste si težko nalogo: da bi postali eden od petih vodilnih luksuznih hotelov v Evropi. Kako nameravate doseči ta cilj?

V Sloveniji smo že številka ena, cilj pa je bil postati vodilno obmorsko letovišče v Sredozemlju, ki bo prepoznavno po svoji gostoljubnosti. Cilj je bil resda ambiciozen, a lahko vam dokažem, da smo ga že dosegli. Tripadvisor, internetna platforma, kjer gostje objavljajo ocene hotelov, nas je med hoteli s petimi zvezdicami v superior kategoriji v Evropi uvrstil na prvo mesto. Zadovoljstvo naših gostov je 92-odstotno. Veliki hoteli, kot so Castillo Son Vida na Mallorci ali Villa D Este ob jezeru Como, hotel Splendiddo v Portofinu ali Cala di Volpe na Sardiniji so bili ocenjeni slabše. Naši gostje so nadvse zadovoljni, za kar se imam zahvaliti naši ekipi in skupnim prizadevanjem.

Ker ne morete delovati kot osamljeni jezdec, sem prepričana, da bi podjetju, kot je vaše, daljnoročna in kakovostno zastavljena državna strategija turizma prišla še kako prav.

Seveda potrebujemo podporo lokalne skupnosti mestnih in državnih oblasti. A ne glede na to, kako zelo rad imam to deželo, ne morem razumeti, da je lahko tako zelo birokratska. Že dve leti in pol se bojujemo, da bi dobili dovoljenje za gradnjo igrišča za golf, pa se nismo še nikamor premaknili.

Zakaj je igrišče za golf za vas tako velikega pomena?

Ob tem vprašanju se mi lomi srce! Finančno gledano je logično, da je hotel odprt deset mesecev na leto, zato ga v začetku januarja zapremo in ponovno odpremo marca. Vmes opravimo vzdrževalna dela, kar je čisto v redu, ampak moj cilj je, da bi hotel deloval vse leto. Tu pa vstopijo igralci golfa… Oni imajo denar, torej bi od njih imeli koristi tako hoteli kot tudi trgovine, restavracije, ljudje … Kjer so golf igrišča, se dvignejo tudi cene nepremičnin. V Turčiji ali Španiji, denimo, je golf gonilo regionalnega turizma. Naši gostje lahko igrajo tenis, jadrajo, kolesarijo, hodijo, ampak golf je gonilna sila turistične industrije in pozimi so pri nas temperature ravno pravšnje. Torej bi bilo logično, da se tega lotimo.

Mar ni tako, da bi bilo predvideno igrišče v Sečovljah zraven solin in nacionalnega parka, kjer so pomembna ptičja gnezdišča?

Golf igram že od osmega leta. Preskusil sem se na številnih igriščih in mnoga od njih so ob nacionalnih parkih ali kar v njih. Mislim, da ta izgovor ne drži vode.

Kaj bi še spremenili v Portorožu?

Potrebujemo boljše trgovine, da se lahko naši ruski gostje tjakaj odpravijo po nakupih. Tudi infrastrukturo bi morali izboljšati: zgraditi promenado in klub na plaži. Pravzaprav bi spremenil vse pred hotelom. Na starih razglednicah se lepo vidi, kako fantastično sta bila urejena plaža in sprehajališče! Ampak Rima niso zgradili v enem dnevu in tudi Portoroža ne bomo. Smer je prava. Doslej sem imel že veliko sestankov z lokalnimi oblastmi in mislim, da vsi v Portorožu podpirajo to idejo, ampak na potezi je Ljubljana.

Še nekaj vas precej moti…

Da, klasifikacija hotelov. To je zelo pomembno vprašanje, ker gre za zaupanje gostov, povezano pa je s ceno in kvaliteto. Če nekdo iz Londona na booking.com opazi, da je Kempinski v kategoriji hotelov s petimi zvezdicami in da soba pri nas stane 250 evrov, v nekem drugem hotelu s petimi zvezdicami pa 120 evrov, bo izbral slednjega. Ampak potem bo najbrž razočaran, ker storitve v njem ne bodo dosegale mednarodnih standardov.

Strategija je preveč regionalna, preveč birokratska, preveč razdrobljena… Slovenija je ena dežela in zasluži si najboljšo reklamo in najboljše partnerje. Preveč pozornosti se posveča toplicam, Kranjski Gori in nekaj malega obalnemu delu. Kar bi resnično potrebovali, je strategija za tiste mesece, ko je obiska bolj malo, in v tem obdobju bi nas lahko reševali različni dogodki.

Namesto z golfom ste vi pozornost v medijih pritegnili s povsem drugačnim dogodkom. Aprila ste hotel zaprli za druge goste, da bi deset dni gostili skupino ortodoksnih Judov, ki so pri vas praznovali pasah.

Z Judi imam izkušnje še iz ZDA; so zelo zahtevni ljudje, ki dobro vedo, kaj hočejo. Vedel sem, da z njimi ne bo lahko delati, ampak sočasno sem se zavedal, da bo to naložba za prihodnost. Poleg tega je judovska skupnost zelo majhna in če jim je nekaj všeč, bodo o tem govorili z drugimi. Naš hotel jim je bil pogodu, zadovoljni so bili z našimi storitvami, Portorožem in Piranom in nekateri so se že vrnili. Lep kupček denarja so porabili. In naslednje leto spet pridejo, tokrat skupina francoskih Judov, kar je zelo dobro, saj so do zdaj praznovali v Tuniziji ali Maroku. Odkar pa je v severni Afriki nemirno in se tam ne počutijo več varne, iščejo nova letovišča. Če se bodo k nam vračali redno, bodo Sloveniji prinesli veliko denarja. Ampak spet poudarjam, da jim je treba ponuditi zabavo.

Kot vem, se v času praznovanja ne smejo dotikati električnih naprav, dvigal, telefonov, televizije in podobnega. Je bil velik izziv poskrbeti za njihove želje?

Osebje pri nas opravlja več vlog naenkrat. Moja desna roka je bila v strežbi, nabavni je delal kot natakar, vsi so delali vse. Če pa je kdo od Judov hotel v višje nadstropje, je bil pri vratih vedno nekdo, ki jim jih je odprl.

Kaj pa v kuhinji, ni bilo potrebnih nobenih prilagoditev?

Seveda so imeli na voljo košer hrano, tudi kuhinjo so pred tem temu primerno uredili. S seboj so pripeljali svoje kuharje, pet jih je prišlo iz Izraela, naš glavni kuhar pa je skrbel, da je vse potekalo, kot mora. Za nas je bila to zelo zanimiva izkušnja in zelo se veselimo nove judovske skupine. Veste, če je en gost zadovoljen, bo to delil z desetimi ljudmi; če pa je nezadovoljen, bo to povedal tridesetim.