Pred dnevi sta svet EU in evropski parlament sklenila dogovor o direktivi o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnosti (Corporate sustainability due diligence – CSDDD), ki bo za velika podjetja določila obveznosti glede dejanskih in morebitnih škodljivih vplivov na človekove pravice in okolje. »Dogovor sicer ni idealen, a je vseeno ključen korak naprej pri zagotavljanju odgovornosti podjetij za kršitve, ki jih povzročijo ali k njim prispevajo,« je povedala Elena Lunder iz Focusa, ki je diplomirala iz prava človekovih pravic, in z obžalovanjem dodala, da je dogovor iz obsega obveze skrbnega pregleda izključilo vplive podjetij na podnebne spremembe in pa večino aktivnosti finančnega sektorja, ki ponuja finančno podporo projektom, ki rušijo cilje trajnostnega prehoda. »To je velika izguba, saj kar 83 odstotkov prebivalcev Slovenije podpira zakonske zaveze za podjetja na področju podnebnih sprememb, in kar 82 odstotkov jih meni, da morajo biti banke odgovorne tudi za dejanja podjetij, v katera vlagajo ali jim posojajo denar.« Čeprav je v evropskem prostoru že več gospodarskih zbornic in posameznih podjetij javno podprlo zakonodajo o odgovornosti podjetij, v Sloveniji takšno sodelovanje še pogrešajo.
Slovenci podpirajo zakonske zaveze
Nevladni organizaciji Focus in Pravična trgovina Slovenije sta del iniciative, ki si že več kot dve desetletji prizadeva za vzpostavitev zakonodaje, ki bi regulirala delovanje podjetij na trgu EU in njihove negativne vplive v državah tako imenovanega globalnega juga. To so države, kjer proizvajajo ali pridelujejo surovine, ki jih v EU uporabljamo vsakodnevno – od banan, vanilje, čokolade in sladkorja do palmovega olja v hrani, kozmetiki in tudi v gorivu za naše avtomobile. »Hkrati pa so to države, v katere se izvozi enormne količine odpadkov iz EU, kot na primer tekstil in elektronski odpadki pa tudi plastika. Veliko kršitev je bilo odkritih na različnih koncih sveta, od zasužnjenja ljudi do uničujočih posledic v lokalnemu okolju in velikega prispevka k emisijam toplogrednih plinov,« opozarja Živa Lopatič iz Pravične trgovine Slovenija in doda, da na ravni EU javno kampanjo tega zakona, skupaj z več kot 115 nevladnimi organizacijami in sindikati iz vse Evrope, koordinirajo nevladne organizacije, kot na primer ECCJ (European coalition for corporate justice) in Friends of the earth Europe. Pogovor o odgovornosti podjetij za kršitve v globalnih verigah na mednarodni ravni poteka že več kot dvajset let, prvi sklep na to temo pa so leta 2011 sprejeli pri Združenih narodih. »Na dolgoletno pobudo pred vsem s strani civilne družbe je nato evropska komisija takšno zakonodajo napovedala leta 2019 in objavila predlog tri leta pozneje februarja 2022,« pove Lopatičeva.
Sogovornici sta prepričani, da potrebujemo tovrstni zakon, saj so dosedanje prostovoljne zaveze podjetij in prostovoljno vstopanje v različne neobvezujoče sheme družbene odgovornosti pokazali, da niso učinkoviti. Pred več kot desetletjem so se največji proizvajalci čokolade prostovoljno zavezali h korenitemu zmanjšanju suženjstva pri pridelavi kakava, s poudarkom na otroški delovni sili. In to ni osamljen primer, po drugi strani pa so izgovori podjetij, glede na stanje, bolj ali manj ponavljajoči. »Da ne morejo vedeti, kaj točno se dogaja globoko vzdolž dobavnih verig, da so stroški previsoki in morajo optimizirati, da lahko sploh obstajajo in ostajajo na trgu ter zagotavljajo delovna mesta tudi znotraj EU. Da so to ustaljene prakse in da spoštujejo lokalno zakonodajo,« pove Lundrova in razloži, da si podjetja spoštovanje lokalne zakonodaje razumejo že kot družbena odgovornost, medtem ko je spoštovanje zakonodaje higienski minimum.
Skrbni pregled negativnih vplivov
Če bo zakonodajni proces potekal po predvideni časovnici, bi moral biti zakon potrjen do sredine leta 2024. Potem naj bi, po prehodni dobi dveh let, veljal za največja podjetja. Preostala velika podjetja bodo morala upoštevati zakonodajo štiri leta po začetku veljavnosti direktive. Tako bodo morala podjetja v obsegu direktive nasloviti dejanska in morebitna tveganja za kršitve človekovih pravic in okoljskih standardov v svojih globalnih vrednostnih verigah prek skrbnega pregleda negativnih vplivov. Skrbni pregled bo vključeval ugotavljanje dejanskih in morebitnih škodljivih vplivov na okolje in človekove pravice, preprečevanje morebitnih negativnih vplivov ter odpravljanje obstoječih negativnih vplivov in morebitnih kršitev na področju okolja in človekovih pravic. Ob tem bodo podjetja morala vzpostaviti akcijski načrt o skladnosti poslovnih modelov in strategije s pariškim sporazumom. »Podjetja bodo morala vzpostaviti pritožbeni postopek za morebitne žrtve posledic njihovega delovanja. Direktiva tudi naroča državam, da vzpostavijo nadzorni organ, ki bo sledil skladnosti podjetij z njihovimi obvezami, sprejemal pritožbe in imel v primeru kršitev moč uveljaviti (vsaj) začasne ukrepe in podjetjem naložiti finančne kazni. Poleg tega bo obstajala možnost, da žrtve kršitev podjetja tudi tožijo na evropskih sodiščih,« pove Lundrova in obrazloži, da imajo trenutno žrtve kršitev podjetij, ki poslujejo v EU, zelo otežen dostop do pravnih sredstev v EU. »Praksa je pokazala, da jim je dostop praktično onemogočen in da podjetja, katerim so kršitve dokazali, niso nosila posledic in niso spremenila delovanja v zadovoljivi meri.«
