Zgodbo izvedenih finančnih instrumentov, ki so leta 2008 na kolena spravili ameriško gospodarstvo, poznate že mnogi, a zavoljo razprave ponovimo nekatere iztočnice, ki so privedle do bankrota pete in četrte največje investicijske banke v ZDA. Primarna težava je bil vzvod, ki so ga investicijske banke lahko dosegale zaradi izvedenih finančnih instrumentov, ki jih najlažje opišemo kot zamenjave za tveganje neplačila. Ti niso bili finančna inovacija, raje si jih predstavljajmo kot regulativno slepo črevo, ustvarjeno iz vere v tržno disciplino. Doseganje ameriških sanj tako ni bilo več na voljo le za najpremožnejše, sanje o lastni nepremičnini so se zdele dosegljive prav za vsakogar. V letih pred finančno krizo so se pogoji za pridobitev hipoteke iz strogo reguliranih spremenili v skoraj povsem ohlapne, saj so banke posojila odobravale brez preverjanja prihodkov, premoženja ali kreditne sposobnosti. Takšno popuščanje standardov je ustvarilo iluzijo varnosti, v resnici pa je v finančni sistem vgradilo sistemsko tveganje, ki je ob prvem pretresu neizogibno eksplodiralo.
A kot že rečeno, razlog za tokratno razpravo ni lekcija o zgodovini velike finančne krize, temveč o sistemskem tveganju, ki ga opažamo dandanes. Tokrat se tveganje skriva v gradnji podatkovnih centrov, v katerih so prek bakrenih žic povezani grozdi grafičnih procesorjev, ki jih hladimo s pitno vodo, da pridemo do tako imenovane umetne inteligence. Za njeno delovanje niso potrebni le dovršeni polprevodniki družbe Nvidia, temveč brezhibno delovanje celotne dobavne verige podatkovnih centrov. Slednje so si nedavno pobliže ogledali tudi strokovnjaki z najbolj prestižne univerze na svetu Harvard in ugotovili, da bi rast ameriškega BDP brez gradnje podatkovnih centrov v prvi polovici leta 2025 znašala le 0,1 odstotka. Celotna dobavna veriga novih podatkovnih centrov naj bi v prvi polovici leta namreč predstavljala 92 odstotkov celotne rasti ameriškega BDP. A pravzaprav to ni prav nič nevsakdanjega, saj se mora pri množični uporabi nove tehnologije zgoditi preskok in gradnja kapacitet. Težave se pojavijo, če se nova tehnologija ne uporablja toliko, kot to poročajo ekonomisti družbe Apollo. Stopnja uporabe umetne inteligence naj bi se začela zmanjševati predvsem pri večjih podjetjih, kjer je stopnja uporabe UI-orodij padla s 14 na 12 odstotkov po nekajletnem obdobju nenehne rasti.
Sistemsko tveganje pa se nanaša na nekaj povsem drugega, in sicer na delež družb v delniškem indeksu S&P 500, ki so vpletene v gradnjo umetne inteligence. Po zadnjih podatkih banke JP Morgan se v indeksu z umetno inteligenco neposredno ukvarja 41 družb, a šokantna novica je, da te predstavljajo več kot 45 odstotkov deleža celotnega indeksa. Še bolj vznemirljiv pa je podatek analitikov banke Goldman Sachs, ki pravi, da ima povprečno ameriško gospodinjstvo kar tretjino sredstev v delniških naložbah in še dodatno petino v pokojninskih shemah. Če poenostavim, ima največji potrošniški trg skoraj 50 odstotkov premoženja izpostavljenega delniškim trgom, ki slonijo na gradnji podatkovnih centrov. Kaj se torej lahko zgodi z ameriškim gospodarstvom, če se obljube o množični uporabi umetne inteligence ne uresničijo? Na vprašanje si lahko odgovorite sami, a jasno je, da državne pomoči kot v času velike finančne krize ne bomo videli, saj so v nasprotju s tistimi časi državni trezorji prazni.
