V preteklem letu je bilo začetih 872 stečajev ali 66 manj kot leto pred tem. Med njimi je bilo 774 stečajev podjetij, preostali pa so prizadeli samostojne podjetnike in druge poslovne subjekte. Lansko število stečajev je najnižje po letu 2012, ko je bilo sproženih 595 stečajev. Povečalo pa se je število prisilnih poravnav. Začetih je bilo 29 prisilnih poravnav, kar je deset več kot leto pred tem. Izpeljanih je bilo 21 poenostavljenih prisilnih poravnav, v katerih ni bilo treba imenovati upravitelja, upnikom pa prijaviti terjatev. Možnost poenostavljenih prisilnih poravnav je lanska novela insolvenčne zakonodaje zaradi (pre)pogostih zlorab odpravila.
Po pojasnilih predsednika Zbornice upraviteljev Slovenije Andreja Perdana je bilo število stečajev lani zelo nizko. »Dolgo smo živeli v časih poceni denarja, zato so podjetja lahko refinancirala posojila, kar se deloma pozna pri nižjem številu stečajev. Kaj se bo dogajalo v prihodnje, je težko napovedati. Gospodarstvo v Nemčiji se ohlaja, kar se v Sloveniji običajno pozna z zamikom.« Stečajni postopki se največkrat predlagajo prepozno. Posledice teh anomalij so prazne stečajne mase. Z lansko novelo insolvenčne zakonodaje je država hotela doseči, da se stečaj sproži takoj, ko podjetje postane insolventno, ne pa leta kasneje. »Zato je bil uveden postopek grozeče insolventnosti. Ta se lahko sproži eno leto pred morebitno insolventnostjo podjetja in izvedejo potrebni ukrepi,« je dejal Perdan. Ob tem pa poudaril, da je do tovrstnih postopkov skeptičen, saj podjetja načeloma uporabijo vse mogoče postopke, da zavlečejo začetek stečaja, kar vpliva na slabše poplačilo upnikov.
In kaj bi bilo treba storiti, da bi bili upniki bolje poplačani? »Zaostriti bi bilo treba zakonodajo glede odgovornosti za odgovorne osebe v podjetjih. Če te pravočasno ne predlagajo insolvenčnega postopka, sta zdaj na voljo dva neučinkovita instrumenta. Eden je, da so kaznovane, pri čemer so kazni razmeroma nizke in znašajo največ 10.000 evrov, od izrečenih kazni pa se jih ne izterja niti 20 odstotkov,« je opozoril Perdan in izpostavil, da je zaradi tako nizkih kazni za nekoga, ki je odtujil milijon evrov, bolje, da stečaja ne predlaga, upravitelju ne izroči poslovne dokumentacije, nazadnje pa plača kazen.
Marsikdo bi se ustrašil, če ...
Drugi instrument je odškodninska odgovornost. »Toda ko vložimo tožbe, sodišča pogosto zavzamejo stališče, da če nekdo ni pravočasno predlagal insolvenčnega postopka, škoda pa ni nastala, odškodninsko ni odgovoren. Če želiš nekoga tožiti zaradi odškodninske odgovornosti, mu moraš na sodišču že prej dokazati, da je v podjetju povzročil škodo. Preden postanejo takšne tožbe pravnomočne, lahko mine štiri, pet let, v tem času pa lahko odškodninska odgovornost zastara,« je povedal Perdan. Po njegovem prepričanju bi bil učinkovit instrument, če bi bili v primeru odlašanja s stečajem opredeljeni kazenska in odškodninska odgovornost in bi se odgovornim osebam hitro usedli na premoženje. »Če bi nekdo zavlačeval s predlogom insolvenčnega postopka in bil zato odgovoren za vse terjatve upnikov, bi se marsikdo ustrašil in pravočasno predlagal stečaj,« je prepričan Perdan.
Novela insolvenčne zakonodaje je odpravila poenostavljeno prisilno poravnavo. »Ta postopek se je zlorabljal, ni bilo ustreznega nadzora, saj upraviteljev ni imenovalo sodišče. Poleg tega sodišča niso imela možnosti, da bi pregledala dokumentacijo,« je dejal Perdan. Ko podjetje sproži insolvenčni postopek, se ponavadi prekinejo vsi izvršilni postopki. »Upnike, ki želijo izterjati terjatve do dolžnikov, se s tem ustavi. Tako so si dolžniki kupovali čas in lahko naredili vse, kar so hoteli,« je dodal Perdan.
Eden od največjih problemov, s katerimi se srečujejo upravitelji in nanj opozarjajo pravosodno ministrstvo, je, da podjetja v insolvenčnih postopkih upraviteljem ne izročajo dokumentacije, učinkovitega sredstva, da bi jo pridobili, pa ni na voljo. »Pred leti so dokumentacijo pogosto polili, tudi zažgali, danes pa pred stečajem podjetje prodajo nekim osebam v tujini. Tudi takšne anomalije bi bilo mogoče odpraviti, če bi bil pogoj, da mora biti eden od direktorjev slovenski državljan, ki bi bil kazensko in odškodninsko odgovoren, podobno kot imajo to urejeno v Švici,« je dejal Perdan.
Studio Moderna je bil bankrot leta
Stečaj Studia Moderna, v lasti nekoč najbogatejšega Slovenca Sandija Češka, bi lahko razglasili za lanski bankrot leta. Upniki so prijavili dobrih 33 milijonov evrov terjatev, od katerih jih je bilo priznanih 17 milijonov evrov, medtem ko je premoženje ocenjeno na 5,8 milijona evrov. Poslovanje Studia Moderna pred stečajem je pod drobnogledom forenzičnih revizorjev. Od večjih podjetij je propadla tudi koroška Lajka v lasti Damirja Budimirja in Davida Grosa. V pretežni meri se je ukvarjala z izvozom hlodovine na veliko. Leta 2021 je izvozila 200.000 kubičnih metrov hlodovine, kar je približno pet odstotkov slovenskega letnega poseka. Neslavni konec je doživelo podjetje Ekola, ki se je ukvarjalo z zbiranjem nevarnih odpadkov prek podjetja Rešet, ki je prav tako propadlo. Njegov lastnik Jurij Krč je najbolj znan kot lastnik T-2.
V širši javnosti je zelo odmeval stečaj znane estetske klinike Med-Art, v katerem so upniki prijavili 1,1 milijona evrov terjatev, priznanih pa je bilo 890.000 evrov. Koliko znaša stečajna masa, še ni znano, saj otvoritvena bilanca še ni izdelana. Stečaju se ni moglo izogniti podjetje Gast Holding, ki je v prestolnici obvladovalo več gostinskih lokalov in je v lasti Igorja Ferlinca. V stečaju Gast Holdinga so upniki prijavili 7,36 milijona evrov terjatev, od katerih jih je bilo 1,29 milijona evrov prerekanih, 4,15 milijona evrov pa priznanih pogojno. Otvoritvena bilanca še ni sestavljena, iz javno dostopnih podatkov pa je razvidno, da je imel Gast Holding junija lani 2,2 milijona evrov negativnega kapitala. Ob upoštevanju bilančnih vrednosti premoženja pred stečajem to pomeni, da toliko sredstev primanjkuje za poplačilo dolgov.
Pred enim mesecem pa je v stečaju končalo podjetje Geonergo, ki ima koncesijo za črpanje plina v Pomurju in je tesno sodelovalo z britansko skupino Ascent Resources, ki je v sporu s slovensko državo, potem ko je ta pred leti prepovedala pridobivanje plina s hidravličnim drobljenjem (fracking). V arbitražnem postopku Ascent od države terja pol milijarde evrov.
