Že od samega začetka pa je bil tudi organizacijski vodja enega največjih slovenskih poslovnih projektov ‒ Slovenska gazela. Od leta 2001 do leta 2019 je v okviru projekta Gazela poskrbel za organizacijo kar 127 dogodkov. Do danes se jih je v 25 letih zvrstilo skupno 162, na njih pa je bilo predstavljenih 444 uspešnih zgodb nominiranih podjetij.
Kdaj in kako je vzklila ideja o Slovenski gazeli kot izboru najboljših podjetij?
Začelo se je pri Gospodarskem vestniku (GV), časopisu, ki so ga imela takrat naročena vsa podjetja. V okviru GV, kjer sem bil zaposlen, smo izvajali veliko poslovnih dogodkov. Dvakrat na leto smo izdali tudi lestvico najboljših podjetij in vseh sejmov sveta. Ta edicija je bila vedno takoj razgrabljena in razprodana. Na uredništvu smo se tako pogovarjali, da bi lahko to področje še okrepili in začeli organizirati dogodke. Leta 1999 smo se začeli ukvarjati s tem, leta 2000 še nismo bili pripravljeni na izvedbo, ker metodologija za izbor podjetij še ni bila dodelana. Prvi dogodek je tako sledil leto pozneje.
Kako je nastala metodologija?
Prvo metodologijo Gazel sta pripravila ugledna profesorja z ljubljanske ekonomske fakultete prof. dr. Janez Prašnikar in prof. dr. Aleš Vahčič. Ko sta nam predstavila metodologijo izbora, je leta 2001 sledil prvi izbor, in to prav na zloglasni 11. september. Medtem ko sta se v ZDA zaradi terorističnih napadov podirala dvojčka, smo mi na Otočcu pripravljali luči in urejali še zadnje podrobnosti za prvi regijski dogodek. Takrat je bila postavljena struktura izbora, ki je ostala vse do danes: šest regijskih in finalni dogodek. Tako smo zadevo peljali do leta 2004, ko so zanimanje za ta projekt izrazili pri družbi Dnevnik. Sledil je prenos projekta in zaposlenih pri projektu. Leta 2006 je izbor najboljših med najhitreje rastočimi podjetji prvič potekal v organizaciji takratnega Časopisnega podjetja Dnevnik. Najprej je bilo malo negotovosti, a z zaletom Dnevnika so se krila projekta spet razprla.
Kako pa so se z leti spreminjala podjetja in njihovi pristopi?
Na začetku je bilo recimo veliko podjetij iz dejavnosti trgovine. Sčasoma pa je bilo tega manj in čedalje več industrije. Vzorčni primer prave gazele sta po mojem mnenju kot organizatorja denimo podjetje KLS Ljubno, ki ga je dolgo vodil današnji predsednik sveta Gazele Bogomir Strašek, in Dewesoft pod vodstvom dr. Jureta Kneza. To sta podjetji, ki imata znanje in ga znata tudi prodajati. Nikoli ne bom pozabil, ko sem prvič prišel v podjetje Dewesoft v Trbovljah in sem na njihovi steni zagledal imena, kot so Nasa, Ferrari, Boeing, Volvo, Renault … Čeljust mi je padla dol. A za njih delate, sem vprašal. Da, to so naši poslovni partnerji, njim prodajamo svoje znanje, so mi odgovorili. Takrat nihče ni vedel, da v nekih Trbovljah v Sloveniji sploh obstaja takšno podjetje.
Kaj je torej skupnega pravim gazelam? Znanje …?
Znanje je prvo. Sledi razvoj. Super je namreč imeti idejo, a če je ne znate razviti, bo ostala samo v glavi. Če pa imate idejo in jo poleg tega znate razviti, je naslednji izziv prodaja. Šele vse te tri komponente vam lahko prinesejo zaslužek. In ta zaslužek nikoli ne smemo zapraviti. Zmeraj ga je treba investirati v razvoj in novo znanje. To je zame recept za pravo gazelo.
Kako so se do danes razvijali dogodki?
Nam je bilo prvo vodilo, da dogodek ne sme biti predolg. Po drugem vodilu pa program ne sme zasenčiti dejstva, da gre za prireditev o gazelah, torej da so v središču nominirana podjetja. Zvezde so torej podjetje, ne pa politiki ali kdo tretji … To se je ohranilo do danes in to me veseli. Vse vabljene, denimo politike, prosimo, naj ne prihajajo s političnimi govori, temveč z govori, ki so namenjeni najboljšim gospodarstvenikom.
Se je metodologija še kaj spreminjala?
Da, nekaj let po vzpostavitvi prve metodologije se je ekipi pridružila Edita Krajnovič iz družbe Mediade, ki je nato skrbela za izboljšave metodologije. Temelji so ostali enaki. Ena od sprememb, ki so jih vnesli z leti, je denimo, da se v raziskovanju kot osnova upošteva indeks petletne rasti prihodkov od prodaje, medtem ko so se na začetku upoštevala samo tri leta. Kot so namreč ugotovili, so tri leta prekratko obdobje in tako se lahko zgodi, da podjetje v tem obdobju hitro zraste in nato tudi hitro propade. Petletno obdobje pa je že pravi pokazatelj, da indeksi rasti niso zavajajoči. So pa številke samo temelj pri presojanju podjetij.
Predsednik sveta Gazele je na enem zadnjih regijskih dogodkov poudaril, da je treba nekaterim podjetjem precej prigovarjati, naj sodelujejo v projektu. Zakaj je tako?
S tem smo imeli na začetku veliko preglavic. Veljalo je namreč, da je bil objavljeni seznam najboljših podjetij tudi seznam za davkarijo. Še pred prireditvijo so imela podjetja, nominirana za naziv gazele, na vratih inšpektorje. Pa ne samo enkrat. Po dvakrat, trikrat na leto so jih obiskali. Gotovo ni šlo za naključje. Očitno je bilo, da so na finančni upravi sledili našemu seznamu. Zato je bilo na začetku pridobivanje nominirancev za izbor prava muka. To je trajalo kakšna tri leta. Sčasoma pa nam je le uspelo tudi davkariji in inšpektorjem dopovedati, da to, da nekdo ustvarja denar, še zdaleč ne pomeni, da posluje nezakonito.
Kako pa je danes? Kakšno vlogo ima izbor Gazela?
Danes je drugače. Podjetja so sčasoma prepoznala tudi prednosti izbora. Med drugim, da priznanje za gazelo veliko pomeni tako pri poslovnih partnerjih kot pri iskanju kadrov. V očeh posameznika, ki išče novo službo, to, da je neko podjetje gazela, doda status perspektivnega podjetja. Gazele so znane kot vlečni konji slovenskega gospodarstva. In prepričan sem, da ima projekt še veliko možnosti za rast in razvoj tudi v prihodnje.
