Pred kratkim sem med povsem običajnim večernim preklapljanjem televizijskih kanalov naletel na filmsko klasiko iz leta 1999, ki je presenetljivo natančno napovedala svet, v katerem živimo danes. Gre za kultni film Klub golih pesti, ki ga mnogi poznajo predvsem po zapovedi, da se o klubu ne govori. Ob koncu špice sem se zalotil pri razmišljanju o tem, katere teme so dandanes postavljene kot nedotakljive, zlasti ko govorimo o kapitalskih trgih.
Od pandemije naprej se zahodne ekonomije soočajo z izrazitimi proračunskimi primanjkljaji. Javne finance so pod pritiskom in v zadnjih letih smo bili priča politični nestabilnosti, ki se je nedavno zopet pokazala v Franciji, ko je padla vlada pod vodstvom Françoisa Bayrouja. Strukturni primanjkljaj vztraja, zahtevana donosnost desetletne državne obveznice pa se je v obdobju prejšnje vlade povzpela s približno 2,1 na 2,7 odstotka. Povišanje donosnosti v času zniževanja ključnih obrestnih mer navadno nakazuje dvom vlagateljev o fiskalni vzdržnosti izdajatelja.
To ni le francoska zgodba. Po treh desetletjih globalizacije, ki je zniževala cene, se razviti svet sooča z demografskim obratom starajočih se družb. Daljše obdobje inflacije in višjih obrestnih mer je razkrilo ranljivosti modela rasti tudi v Združenih državah Amerike, kjer politični pritiski na centralno banko znova odpirajo dilemo med kratkoročno zaposlenostjo in cenovno stabilnostjo.
Kljub temu da Fed izvaja restriktivno monetarno politiko, se v klubu vlagateljev ni govorilo o ohlapni fiskalni politiki oziroma široki likvidnosti. Od konca leta 2019 je ameriški agregat M2 zrasel za približno 44 odstotkov. Ta likvidnost je pomagala ublažiti pandemični šok, podprla zeleni prehod in pospešila razvoj umetne inteligence, ki je glavno gonilo rasti delniških trgov. Rast plemenitih kovin in padec vrednosti dolarja nakazujeta, da trgi dvomijo o hitri fiskalni sanaciji.
Slednje je nevzdržno in nas lahko spominja na poslednji prihod propada, ki ga je najbolje opisal Ernest Hemingway, ko so mu postavili vprašanje, kako je bankrotiral. Le upamo lahko, da na tovrstno vprašanje ne bomo odgovorili kot on, ko je dejal: »Najprej postopoma, potem pa nenadoma.«
