Presojo je sodišče opravilo na zahtevo vrhovnega sodišča in ugotovilo, da gre za kršitev ustavne pravice do enakosti pred zakonom.
Sporna določba zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom je namreč določala, da so do odškodnine upravičeni zgolj tisti dediči, katerih predniki so sami še za časa življenja vložili vlogo pri medresorski komisiji. Čeprav je pokojni že pridobil zdravniško mnenje o bolezni, povezani z izpostavljenostjo azbestu, pa dediči niso mogli nadaljevati postopka za uveljavljanje odškodnine, če vloga ni bila pravočasno vložena.
Po oceni ustavnega sodišča gre pri tem za nerazumno razlikovanje med dediči, ki so sicer v enakem položaju. Ključna okoliščina ni trenutek vložitve vloge, temveč že samo dejstvo, da je pokojni s pridobitvijo mnenja o verifikaciji bolezni izrazil voljo do uveljavljanja odškodnine. To mnenje je namreč namenjeno prav postopku po tem zakonu in je eden izmed nujnih pogojev za izplačilo. Državni zbor mora protiustavnost odpraviti v enem letu. Do takrat pa lahko dediči pokojnih, ki so že pridobili mnenje o verifikaciji bolezni – bodisi za časa življenja bodisi posthumno – sami vložijo vlogo za začetek odškodninskega postopka.
