V četrtek opoldan se je vrnil iz Bruslja, ob štirih ga je čakal sestanek kranjskega občinskega sveta. Medtem ko je komentiral odhod štirih poslancev LDS v samostojno poslansko skupino, sta parlamentarno ekipo nekoč največje slovenske stranke zapustili še poslanki Majda Širca in Cvetka Zalokar Oražem.
Prvič, odkar Dnevnik v projektu Vox populi meri priljubljenost strank, je LDS dobila manj kot 10-odstotni rating (9,8 odstotka). V enem mesecu je izgubila 4 odstotne točke podpore. Gre za krizo, razpad stranke… Kakšen signal je to za vas?
Zdi se mi, da je to realna ocena, ki jo je treba upoštevati in dodati še druga dejstva. Prvič po dolgem času se je zgodilo, da so štirje poslanci izstopili iz ene poslanske skupine in oblikovali svojo. Ko se je to nekoč prej zgodilo neki drugi stranki, v javnosti prav tako ni bilo dobro sprejeto…
Torej je padec naklonjenosti LDS pripisati samo odhodu teh štirih poslancev?
Nikakor ne! Dejstvo je, da je zaupanje v vlado in najmočnejšo stranko SDS občutno manjše, kot je bilo še pred meseci, in tisti, ki opažajo stranpoti te vlade, iščejo stranko, ki bi jo podprli. LDS po njihovem očitno ni takšna stranka - tudi zaradi javnih nastopov najbolj izpostavljenih ljudi. V tem trenutku LDS še ne vliva tolikšne stopnje zaupanja, da bi dobila več naklonjenosti javnosti.
In kakšni so razlogi, da se je LDS znašla v takšnem položaju?
V stranki se še kar soočamo s pozivi, "tovariško kritiko", po kateri naj bi stranka za prihodnjo vizijo poiskala nove ljudi, hkrati pa bi morali razumeti največje kritike dozdajšnjega dela. Začelo se je s pismom ter nizom intervjujev in pritiskov poslanca Gabra po lokalnih volitvah, sledila pa je vrsta odstopov po januarskem kongresu, ki jih je javnost opazila. K ugledu stranke ne pripomore poteza poslanca, zadolženega za programsko prenovo, ki ob tem, ko kandidira na lokalnih volitvah, dan pred prvim volilnim krogom hkrati odstopi s funkcije podpredsednika, nato sledi njegov izstop iz svetniške skupine na lokalni ravni, tik pred kongresom pa izstopi še iz stranke in poslanskega kluba. To je prisiljevanje stranke v volilni kongres, namesto da bi se ukvarjala s programsko prenovo.
Govorite o Mateju Lahovniku?
On je bil edini podpredsednik stranke.
Imate neko intelektualno jedro, ki bi lahko dalo kvalificirano presojo o razlogih za te odstope?
To tako imenovano intelektualno zaledje zanemarja in davi samo sebe. V poslanskem klubu LDS imamo šest nekdanjih ministrov, razdeljenih v tri kategorije: dva sta izstopila iz stranke in poslanske skupine, dva samo iz stranke, zadnja dva pa ostajata tako v stranki kot poslanski skupini LDS. In tistemu, ki je dobil mandat za pripravo prenove stranke, drugi niso stali ob strani. Analiza odnosov med njimi kaže, da je težko biti vladna stranka, da je težko tudi v vladi, da pa je najbolj boleč volilni zasuk, ko ministri hipno postanejo samo poslanci. Razumem jih, a kako bodo pritegnili druge stranke, če ne morejo ostati skupaj?
Je LDS torej stranka, izrazito vajena viseti in preživeti na državnem aparatu?
LDS je nekdanja vladajoča stranka, ki jo javnost meri po njenih najbolj izpostavljenih posameznikih. Vsi štirje, ki so izstopili, so se pomerili na lokalnih volitvah in uspeli - eden kot svetnik, dva na županskih volitvah (eden celo prvič), eden pa je hotel postati predsednik stranke v Ljubljani. In za samostojno pot so se odločili po tistem, ko so za lastno promocijo izrabili vso strankino gmotno in kadrovsko infrastrukturo. Nekateri pravijo, da so LDS uporabili kot lopato, sam pravim: kot lestev za vzpon. To je posledica kadrovanja v LDS, ki je bila vedno v rokah mandatarja in njegovih najožjih sodelavcev. A zdaj nimamo mandatarja, zdaj smo v opoziciji. Govorimo o naši poslanski skupini v DZ, kjer je od 23 članov stranko zapustilo šest poslancev, od katerih so štirje izstopili tudi iz poslanske skupine. Na drugi strani pa smo stranko že precej konsolidirali predvsem na lokalni ravni preko zborov članstva.
Konsolidacija? Kako?
Gradili bomo znova - na ljudeh, ki so v lokalnih okoljih pripravljeni storiti vse za strankine vrednote, za vzpon liberalizma in vrnitev zaupanja v LDS. Ta zdaj, dve leti in pol po parlamentarnih volitvah ni stranka, ki bi omogočala prevzem oblasti. Nove priložnosti za izgubljene položaje pa iščejo tisti, ki jim je bila oblast vse.
Hočete reči, da tisti, ki so zapustili stranko, niso bili zvesti liberalnim vrednotam?
O tem bi težko sodil, ne vidim pa programskih razlik med LDS in temi posamezniki. Če njih vprašate po razlikah, jih spravite v zadrego. Vsi po vrsti pa so iz "načelnih" razlogov dvakrat zavrnili ponujeno sodelovanje pri pripravi programskih dokumentov LDS - spomladi lani in pri pripravi strankinega Manifesta.
Če vam lahko pomagamo: "člani nove samostojne poslanske skupine", je minuli četrtek zapisal eden izmed njih, Pavle Gantar, "smo iz LDS izstopili, ker mislimo, da je Slovenija zrela za opozicijski politični program, ki gre onkraj opozicije po načelu 'partnerstva za razvoj' na eni in golega nasprotovanja Janši na drugi strani". Se najdete v kateri od teh dveh skrajnosti?
Ta izjava je čisto sprenevedanje. Za opozicijsko držo daje ta stranka s svojo poslansko skupino največ priložnosti, možnosti in avtonomije. Pavle Gantar nikoli ni bil pahnjen v zadnje vrste poslanske skupine. Bil je med tistimi, ki so bili v ospredju in je imel vedno priložnost nastopa v DZ, pa tudi pred kamerami in mikrofoni.
Katere interese, sloje zastopa LDS? Ali pa gre bolj za stranko vrednot?
LDS v zdajšnji podobi, tako kot vse njene predhodnice, je bila alternativa desnosredinskim opcijam. Temeljila je na intelektualnem konsenzu, da v Sloveniji potrebujemo več svobode, pobud in širine, in pri tem je LDS opravila zgodovinsko poslanstvo. Dokler je bila na oblasti, so se v njej prepoznali vsi sloji. Odkar pa je v opoziciji, je denimo menedžerji kot svoje ne prepoznajo več v tolikšni meri. Zanje je sodelovanje z LDS lahko naravnost nevarno, saj se vlada prek lastniških deležev Soda in Kada vpleta v kadrovanje in privatizacijo v korist svojih "političnih prijateljev". V tej luči vidim tudi zaplete, povezane z guvernerjem Banke Slovenije. Od vlade odvisni guverner namreč omogoča, da se na specifičen, prijateljski, tako rekoč mejni način omogoči hitra privatizacija podjetij…
Mejni način?
Da, na meji in čez mejo zakonitosti po načelu političnega prijateljstva! Finančni sistem je steber vsakega gospodarstva. Če je onemogočeno neodvisno ocenjevanje finančnega sistema, ima vlada več manevrskega prostora.
Ste se opozicijski voditelji pred glasovanjem o guvernerju pogovarjali o podpori gospodu Gaspariju?
Ko gre za podporo nekdanjemu kandidatu guvernerju Gaspariju, ki se je dogajala v državnem zboru, je konkretno povezovanje in zagotavljanje navzočnosti poslancev na samem glasovanju bilo v pristojnosti vodij poslanskih klubov. Vodje so se maksimalno angažirali, da je do sodelovanja in navzočnosti prišlo.
Ne drži torej ocena, da levica ni zagotovila zadostnega števila glasov?
Težko presojam. Tu smo na polju špekuliranja. Verjamem pa, da so poslanci LDS in tudi SD prispevali razpoložljive glasove za kandidata Gasparija.
Vendarle - ali to vprašanje za vas ni dovolj krucialno, da bi se neposredno pogovorili s prvakom druge opozicijske stranke, Pahorjem?
O tem se nisva pogovarjala. Hkrati pa predsedniku SD toliko zaupam, da ne želim izrekati dvoma o prispevku glasov SD. Najino javno povezovanje bi lahko razumeli celo kot medsebojno nezaupanje.
Zaupanje torej obstaja.
Ko gre za funkcijo guvernerja, nimam razlogov za dvom.
Hkrati pa predsednik druge opozicijske stranke, Pahor, vendarle kaže znatno mero kooperativnosti, ko gre za odnos do vladajoče koalicije.
To vprašanje morate zastaviti njemu. V svojih izjavah pa sem dovolj jasno poudaril, da pretirana servilnost v okviru partnerstva za razvoj zagotovo ne prispeva k bolj sproščeni Sloveniji. Nasprotno, vlado in njenega predsednika utrjuje v spoznanju, da lahko, ko ima težave znotraj koalicije, računa na rezervne glasove iz vrst SD. In lahko računa na spravljiv ton komuniciranja z javnostjo. Kolateralna škoda, ki nastaja v koaliciji, je potem lažje obvladljiva.
Hkrati pa vi veljate v javnosti za prepirljivega politika. Janša je izjavil, da ne bi izgubili niti kančka verodostojnosti, če bi sodelovali pri kakšnem projektu partnerstva za razvoj.
Janševa izjava ni korektna, vendar sodelovanje v trenutnem partnerstvu za razvoj in pod danimi pogoji ni stvar, ki bi jo podpirali štirje ministri nekdanje Ropove vlade, ki niso več člani LDS.
Napovedujete, da bo poslej drugače?
Ne gre za napoved. Stranka svoj odnos do vladajoče koalicije oblikuje skozi daljše časovno obdobje. Kot predsednik LDS ne želim prehitevati organov stranke. Dejstvo pa je, da tudi za nas predsedovanje EU predstavlja poseben izziv. Izkoristil bom priložnost in še petič ponovil misel, ki je do zdaj ni objavil noben medij. Če ne bomo izoblikovali konsenza na zunanjepolitičnem področju, bo lahko katera od naših sosed naše predsedovanje EU in polni angažma vlade pri tem projektu izkoristila za to, da nam ob naši prezaposlenosti z EU zakuha dolgoročne težave. Molk vlade, ko je šlo za govor italijanskega predsednika Napolitana, je bil nespodoben, nedržavotvoren in je pesek v oči realnim razmerjem sil. Sprenevedanje, kako bosta skupaj zasedali slovenska in hrvaška vlada, hkrati pa strategije naših odnosov do sosednjih držav enostavno ni, je druga boleča rana. Vse muke, ki jih je in jih še trpi slovenska skupnost v Avstriji v zvezi z dvojezičnimi napisi, so znak, da se ta vlada na zunanjepolitičnem področju še ni dovolj naučila. Odnos do držav zahodnega Balkana je posebna zgodba. Na eni strani urad predsednika vlade nastopa na način nemške kanclerke in nedvomno vodi zunanjo politiko. Zunanji minister pa medtem išče niše, kjer bi lahko dobil kanček pozornosti domače in mednarodne javnosti. In nam potem vedno znova uprizori spodrsljaje, kot je bil tisti o odnosu do Beograda, ko gre za (ne)sodelovanje s Haagom.
Soliranja zunanjega ministra v odnosu do predsednika vlade so bila značilna tudi za obdobje, ko je vlado vodil dr. Drnovšek. Zunanji minister pa je bil isti.
Zagotovo. Vendar tedaj Slovenija še ni bila članica EU. In ni se pripravljala na predsedovanje EU. Nismo bili pred zgodovinsko priložnostjo, ki zahteva harmonizacijo naporov. Naša politika bo povezana tako z državami članicami EU kot tudi s stalnimi članicami varnostnega sveta ZN. Omenim naj le resolucijo ZN o prihodnjem statusu Kosova. Še nikoli nismo bili pred takimi izzivi! Od junija lani, ko sem predlagal predsednikom vlade, države in druge opozicijske stranke, da bi ob 15. obletnici osamosvojitve Slovenije in Hrvaške naredili neki preboj, se do danes ni zgodilo nič. Načelna podpora je obstajala, zgodilo pa se ni nič.
Strategija sedanje vladajoče koalicije temelji - če prav razumemo vašo oceno - na prevzemanju vseh vzvodov oblasti. Ima LDS kakšno nasprotno strategijo?
LDS je v opoziciji. Opozicija po najboljših močeh opravlja nadzor nad delovanjem vlade. Ta nadzor je težko opravljati. Dejstvo je, da se vladajoča koalicija na oblasti utrjuje. Bolj natančen moram biti - nekoliko sem krivičen do SLS in DeSUS. Ti dve stranki se v državni strukturi ali gospodarstvu ne utrjujeta v enaki meri. Zagotovo pa to zelo intenzivno počne najmočnejša stranka koalicije, SDS. Posledice takega delovanja so upravičeni strahovi znotraj koalicijskih strank, da je njihova prihodnost precej negotova. Iz zelo pluralnega sistema se premikamo v sfero zmanjševanja števila političnih opcij, ki so na voljo. To je v proporcionalnem volilnem sistemu oteževalna okoliščina, ker zmanjšuje manevrski prostor za oblikovanje bodočih koalicij.
Vendarle: ali imate strategijo, s katero boste preprečevali vehementno prevzemanje vzvodov oblasti?
Odgovor je dvoplasten. Koaliciji v tem trenutku ne moremo preprečevati konkretnih posegov, ker je del opozicije v strateškem partnerstvu z vladajočo koalicijo, pa tudi sicer ima večino glasov v parlamentu. LDS lahko v prihodnjih mesecih s svojimi programskimi ponudbami gradi v javnosti podporo za drugačen, lasten tip vladanja. S tem lahko omogočimo vzpostavitev realne alternative na volitvah leta 2008, kar bi prekinilo prakso uzurpacije gospodarstva in vseh struktur s strani ene same stranke.
LDS vodite od oktobra 2005. Ali ni za alternativne programske ponudbe nekoliko pozno?
Razlog je preprost. Del najbolj vplivnih članov LDS si ni želel programskih sprememb.
Kako boste vzpostavili zavezništvo z volilci in z drugimi opozicijskimi strankami?
To zavezništvo lahko vzpostavimo zgolj s krepitvijo ugleda LDS. Hkrati pa SD izhaja iz prepričanja, da dodatno podporo pridobiva z izkazovanjem kooperativnosti do vladajoče koalicije. Vendarle: veseli me, da je podpora vladajoči stranki in vladajoči koaliciji opazno nižja, kot je bila pred časom. Skupna podpora LDS in SD pa je na točki, ko lahko slovensko politično sceno pretehta v drugo smer. Če bomo s tem trendom nadaljevali, obstajajo možnosti, da leta 2008 pride do spremembe. To bi tudi omogočilo, da se negativni tok uzurpiranja države in gospodarstva prekine. Hkrati bi to omogočilo, da se Slovenija obrne k liberalni politiki. Razlike med izjavami in dejansko prakso vladajoče koalicije so namreč velike. Po drugi strani je res, da se neredko spoznanja o potrebni podpori tej ali oni politični opciji ne zgodijo čez noč. Potreben je cel mandat. Pred nami je skoraj še pol mandata. Volitve bodo leta 2008, ne leta 2007.
LDS je pred leti obvladovala kar precej vzvodov oblasti. Kje so zdaj vaše ladje?
LDS?
Ljudje, povezani z LDS, so obvladovali tudi pomemben del slovenskega gospodarstva.
Ne bi se strinjal z vašo oceno. Oblast je slast in strast. Menedžerji vedno kooperirajo z oblastjo, saj so odgovorni za svoja podjetja. Bolj kot je gospodarstvo odprto v svet, manjša je povezanost gospodarstva in izvršne veje oblasti. Hkrati pa velja nekaj drugega: bolj kot je gospodarstvo odprto, bolj se kažejo potrebe, da vlada z gospodarstvom sodeluje na tujih trgih. V času, ko je bila LDS na oblasti, zaradi nestabilnosti razmer v soseščini ni delala toliko v tej smeri. Naših ladij ni prav veliko. V veliki meri so zamenjale zastavo. Vendar je to v menedžerski strukturi normalno.
Se z Igorjem Bavčarjem kaj slišita?
Že nekaj časa se nisva slišala. Pa ne, da si ne bi želel. V zadnjem času so bili moji urniki zelo polni.
Je menjava zastav na ladjah razlog za težave pri nabiranju sredstev, ki so potrebna za funkcioniranje stranke in za volilne kampanje? LDS je za zadnjo volilno kampanjo zbrala 45 milijonov tolarjev, torej toliko kot SNS ali DeSUS.
Stranka finance konsolidira. O tem smo govorili tudi na kongresu. Denar ni vse. Z relativno skromnimi sredstvi je mogoče pripraviti relativno uspešno kampanjo.
Denarja je bilo vendarle premalo. Zbrali ste 45 milijonov, porabili pa 82.
Številke niso točne. Res smo zbrali manj donacij, a tudi porabili smo manj in poslovni izid stranke je za leto 2006 precej boljši od tistega iz volilnega leta 2002. Vse stranke za potrebe kampanje najemajo kredite. Hkrati pa lahko izstope iz poslanskega kluba LDS razumemo kot dodaten finančni pritisk na stranko, kajti s tem se sredstva, ki so na voljo poslanskemu klubu za njegovo funkcioniranje, zmanjšujejo.
Je točen podatek, da ima LDS pri svojem finančnem poslovanju za 400 milijonov tolarjev veliko luknjo?
Ne. Večinoma gre za notranji knjigovodski dolg v stranki. Stranka ima enoten račun. Vsi prihodki iz naslova lokalnih odborov so zbrani na tem računu. To so pravice. Na drugi strani odhodki ne omogočajo vedno zagotavljanja vseh potreb lokalnih odborov. Zato se stvari rešujejo.
Ali drži, da lokalni odbori že nekaj časa ne plačujejo računov?
To ni res. Zamujajo pa. Ponavljam pa, da vsaka volilna kampanja predstavlja velik strošek. Velik del obveznosti iz tega naslova smo že poravnali. Hkrati pa probleme rešujemo prioritetno in dnevno.
Ste z generalno sekretarko, Meto Vesel Valentinčič, zadovoljni?
Zelo se trudi, čeprav jo mnogi po krivici zavračajo. Generalna sekretarka je v stranko vnesla neke nove dimenzije. Prav na področju finančnega poslovanja se je izkazalo, da zdaj gospodarimo bolje kot pred leti. Porabimo manj. Dolgove smo zmanjšali in marsikaj sanirali. Stranka, ki ni na oblasti, potrebuje osebnosti, ki z roko skrbnega gospodarja skrbijo, da se stranka konsolidira. Po kongresu leta 2005 sem zato velik del svojega časa namenil sodelovanju z lokalnimi odbori, zlasti ko gre za pojasnjevanje vprašanj, ki so v preteklosti bremenila odnose med centralo in lokalnimi odbori.
Najbrž na terenu vendarle obstaja določena nervoza. Stranka se je preselila v opozicijo, finančna konsolidacija zahteva varčevanje…
Moramo biti korektni do članstva. Velik del ljudi v lokalnih odborih deluje v enakih pogojih kot vedno. Lokalni odbori nikoli niso bili v vladi. Niso bili deležni privilegijev. Nasprotno. Slišim celo očitke, da je v času, ko je LDS vodila vlado, ta marsikdaj pomagala županom opozicijskih strank, za pričakovanja lokalnih okolij, kjer so občine vodili naši župani, pa ni bilo dovolj razumevanja. Še danes, ko je LDS že dve leti v opoziciji, skorajda ne mine obisk na lokalni ravni, na katerem ne bi poslušal očitkov na račun posameznih ministrov, kaj vse se je v zadnjem mandatu LDS zgodilo v škodo lokalnih okolij. Ker pa že dve leti in več nismo v vladi, so to trenutki, ko si lokalni odbori dajejo duška za nazaj. In pripovedujejo, kaj si želijo glede komuniciranja med centralo in njimi. Ljudje na lokalni ravni so sicer veliko bolj realni, saj so vedno živeli v realnih okvirjih. Niso imeli možnosti zajemanja dodatnih sredstev. Črpanje dodatnih evropskih virov se je v večji meri začelo šele po letu 2004, ko LDS ni bila več na oblasti. Takšni projekti spet zahtevajo poseben način komuniciranja, saj se župani počutijo deprivilegirane s strani vladajoče koalicije.
No, nekatera lokalna okolja ste, četudi se pogosto sklicujete na "teren", izgubili. Recimo Ljubljano, Koper, Izolo, Piran… V Kopru niste podprli hipotetičnega kandidata, nekdanjega direktorja Luke Koper Bruna Koreliča.
Zanimivo je, da naštevate primere, kjer med letoma 2002 in 2006 nismo imeli županov.
Ste pa imeli člane občinskih svetov. Zdaj pa jih imate občutno manj.
To drži. Na obali je vladala SD, v Kopru pa Boris Popovič. Kakorkoli, ti primeri nas opozarjajo, da se moramo na zborih članstva v naslednjih mesecih soočiti z realnostjo. Pričakujem, da se bo delo LDS zasnovalo na novo.
Kaj pa Ljubljana? Županja Danica Simšič ni bila pretrd oreh.
Županja je bila premagana.
Županski kandidat Zoran Janković je v Ljubljani zbral 82.000 glasov. Celotna LDS pa je na volitvah za občinski svet zbrala 130.000 glasov.
Težko komentiram. Sem politik, gospod Janković pravi, da ni. Številke niso primerljive in Ljubljana ni vse, čeprav je največja in v njej živi sedmina prebivalstva Slovenije.
Na podoben način ste odpravili tudi intervju Gregorja Golobiča za Dnevnikov Objektiv - intervjuja niste komentirali, češ da je on poslovnež, ne pa politik.
Ravnanj in odločitev gospoda Jankovića ne morem komentirati, ker v mestu Ljubljana nismo v vladajoči koaliciji. Njegova lista ima v Ljubljani dovolj glasov, da lahko odločitve sprejema sam. Želim mu, da bi bil uspešen, saj je Ljubljana tudi prestolnica. Če bi s takim modelom vodenja mesta, kot ga ponuja, uspeli sprožiti razvojne korake, drugačne ambicije in oblikovati konsenz o pogledu na prihodnost, bi bilo to dobro tako za Ljubljano kot za Slovenijo.
Bi lahko tak model, če bi bil uspešen, preslikali na vso Slovenijo?
Vprašajte gospoda Jankovića. Želim pa mu, da bi mu v Ljubljani uspelo. Kar zadeva Gregorja Golobiča: dolgo vrsto let je sooblikoval podobo LDS. Bil je zelo, zelo aktiven do trenutka, ko je LDS sestopila z oblasti. Zdaj ni več njen član. Z njim se mi vedno zdi zanimivo izmenjati poglede na sedanjost in zlasti na prihodnost. Vendar se je odločil, da se z LDS ne bo več družil. Uporabil bom trdo dikcijo: v LDS smo imeli ogromno ljudi, ki so stranko imeli, upravljali in uporabljali, dokler jim je lahko nosila koristi. Ko se stranka znajde v opoziciji, jih to ne zanima več. Če citiram Bogdana Biščaka: zavrnejo jo kot staro neuporabno lopato. Sam še vedno trdim, da je v slovenski javnosti veliko ljudi, ki politiko razumejo drugače kot lopato. Razumejo jo kot sistem vrednost, kot pripadnost. Sam enostavno ne bi mogel - tudi če na kongresu ne bi dobil zaupnice - reči: hvala, ne grem se več. Ne bi mogel izstopiti iz LDS. Ne bi se mogel od nje distancirati na način, kot nekateri, ki odhajajo, saj jim je LDS do tistega trenutka omogočila vse. Hkrati ne pripadam kategoriji ljudi, ki rečejo "s predsednikom se bom pogovarjal, ko mi bo plačal vse račune za lokalne volitve". Ne pripadam kategoriji ljudi, ki mi pošljejo elektronsko pošto, v kateri piše "opravičujem se, ker včeraj nisem prišel na pogovor, zaradi tega, ker sem se danes odločil, da izstopim iz LDS in iz poslanskega kluba LDS".
O kom govorite?
Ne sodim med tiste, ki se iz stranke poslovijo tako, da pošljejo SMS, v katerem se niti ne podpišejo.
SMS je bil poslan v člansko pisarno ali na vaš telefon?
Poslan je bil meni.
Najbrž podpisa ni bilo, ker je pošiljalec računal, da imate njegovo številko in ime shranjeno v spominu.
Skrajno racionalni ljudje.
Lahko poveste imena?
Govorim o vzorcu obnašanja. V stranki se je v obdobju, ko je bila na oblasti, nabrala vrsta ljudi, ki v trenutku stiske, ko je treba stranki nekaj vrniti, pokažejo svojo pravo naravo.
Bi vi takšnemu vedenju, če bi bil žargon iz nekega drugega zgodovinskega obdobja še v veljavi, rekli oportunizem?
Ne vem, kako bi se temu reklo včasih. Vendar mora stranka najti odgovore na nekatera temeljna vprašanja. Denimo: ali obžalujemo odhod nekaterih, kot je rekel vodja poslanskega kluba, ali odhod pozdravljamo, kot je izjavil njegov namestnik. LDS se bo morala do teh izzivov opredeliti. Nekdo, ki se med mandatom veseli odhoda kolegov iz poslanskega kluba, po mojem mnenju ne more opravljati vodstvene funkcije.
Vi pa odhod poslancev obžalujete?
Obžalujem nekatere njihove odločitve. Vsi štirje, ki so odšli iz poslanskega kluba LDS, so imeli v tem klubu vse možnosti za nastopanje. Imeli so infrastrukturo, finančno in materialno podporo. Eden je bil celo podpredsednik. In bil je celo predsednik programskega odbora.
Trdili ste, da je vodenje komisije za nadzor varnostnih služb - to funkcijo je opravljal poslanec Davorin Terčon - privilegij. Ali ni uporaba besede "privilegij" nekoliko nenavadna?
Izrazil sem se zelo natančno. Rekel sem: opravljanje nadzora nad obveščevalnimi službami ni privilegij. Je izziv. Če pa ga vzameš zgolj kot privilegij, ne moreš opravljati nadzora. Zato sem tudi povedal, da je po moji oceni nemogoče opravljati nadzor tajnih služb te države, če si župan in si kot župan odvisen tudi od tega, kako vlada, katere strukture nadziraš, financira občinske projekte. Dejstvo pa je, da gospod Terčon do teh lokalnih volitev ni bil župan. Šele zdaj je bil prvič izvoljen za župana. Izvoljen je bil kot član in kandidat LDS, z vso našo podporo na lokalni ravni. Mislim, da gre za konflikt interesov. Nadzorno in župansko funkcijo je težko opravljati. Mislim, da se kolega Terčon tega vse bolj zaveda.
Kako komentirate govorice o možnosti ustanovitve neke nove levosredinske stranke?
Zelo nerad komentiram početje drugih strank, še težje pa komentiram reči, povezane s stranko, ki je sploh ni. Vsaka stranka zahteva ogromno energije. Zahteva ogromno zagnanih prostovoljcev. In plakaterjev. Hkrati pa ne vidim plakaterjev, ki bi se ponujali ljudem, ki se iz njih norčujejo. Po vsem, kar je prestala, vidim LDS drugačno, boljšo. V LDS je bistveno več medsebojne solidarnosti, zaupanja, elementarnega pozitivnega tovarištva. Odhod štirih poslancev je prinesel nekaj novega. Vzbuja tudi nejevoljo, jezo, da smo bili izigrani, celo zlorabljeni. Na drugi strani pa prinaša pozitivne človeške reakcije, medsebojno naklonjenost, toplino in solidarnost. Nova samopodoba stranke je bolj pozitivna, naravnana v prihodnost. Ugotovitev naših ljudi je preprosta: "Jaz pa nisem tak ali taka." V LDS ostajajo ljudje, ki jim oblast sama po sebi ni prvi cilj. Promoviranje liberalnega odnosa pri upravljanju države je naša prva vrednota. Liberalizem je v slovenski zgodovini prestal že hujše preizkušnje.
