Tako kot prisluhnemo Georgeu Bushu, ker je predsednik gospodarsko najmočnejše države na svetu, ali kot prisluhnemo Benu Bernakeju in Jean-Claudu Trichetu, ker vodita centralni banki obeh svetovnih velesil in s svojimi dejanji vplivata na naložbe, varčevanje in gospodarstvo nasploh. In ko jih na funkcijah zamenjajo drugi, gredo v pozabo, novi ljudje na položaju pa stopijo v njihov soj žarometov.
A se poleg teh ljudi v gospodarstvu obračajo glave tudi za ljudmi, ki so referenca sami na sebi. Ki nimajo funkcij in ki so zgolj ime, vendar jim zaradi preteklih dejanj priznavamo težo. In tudi peščica takšnih ljudi ima moč obračati tok gospodarstva, bodisi z javnimi pismi in nastopi pred delničarji ali subtilnimi napovedmi, da se umikajo iz posameznega podjetja. Ker so reference, jim svet sledi.
In premiki, ki jih povzročajo v svetovnem gospodarstvu, niso majhni. Zaradi njihovih odločitev propadajo največja podjetja na svetu in se rojevajo povsem nove gospodarske panoge. So mnogo več kot samo vizionarji, saj svoje ideje udejanjajo in zanje zastavijo ime (in denar).
Warren Buffet
Več kot 20.000 ljudi se vsako leto zgrne na "kapitalistični Woodstock" v Omaho v zvezni državi Nebraska v ZDA, da bi na redni skupščini delničarjev nekoč propadajoče predilnice Berkshire Hathaway slišali, kam bo Warren Buffet oziroma njegovo podjetje v prihodnjem letu vlagalo svoj denar. Ekscentrični milijarder, ki je pred kratkim napovedal, da bo po svoji smrti večino od skupaj 46 milijard dolarjev premoženja namenil humanitarni organizaciji Billa in Melinde Gates, je namreč eden tistih ljudi, ki jih je vsaj v finančnih krogih vredno poslušati.
Njegovi govori so letni "urbi et orbi" finančnega sveta, zaradi katerih se v dneh pred njim na svetovnih borzah promet zmanjša, med njim zamre, po njih pa povzroči val prodaj deležev v podjetjih, iz katerih se bo Buffet umaknil, in nakupov tistih, v katere bo Berkshire vložil svoj denar.
V nasprotju s finančno industrijo, ki jo pogosto povsem odkrito kritizira, Buffet svojih naložbenih namenov ne skriva, se pa pri tem strogo drži načel svojega profesorja s Columbia Business School Benjamina Grahama. Ne ozira se na splošne premike trgov, obenem pa v podjetjih bodisi sam bodisi v partnerstvu z drugimi lastniki pričakuje ustrezen vpliv.
Je tudi oster kritik politike, ki vrednost valut ohranja z zlatom. Kot je povedal leta 1998 na predavanju na Harvardu, zlato zanj nima nobene vrednosti. "Najprej ga izkopljejo v Afriki, ali kjer pač že. Nato ga pretopijo, skopljejo novo jamo in ga znova zakopljejo. Nato plačajo ljudi, da ga stražijo. Če bi nas kdo gledal z Marsa, bi se praskal po glavi, češ, kaj ti ljudje sploh počnejo?"
Buffeta je v svet naložb porinil oče, sam borzni posrednik in politik. Vsega 11 let je bil star, ko je opravil prvi borzni nakup, pri štirinajstih pa je s 1200 privarčevanimi dolarji od raznašanja časopisov kupil 40 akrov zemlje in jo oddajal kmetom. Njegov pohod med elito finančnih vlagateljev se je začel leta 1962, ko je še z nekaj partnerji kupil propadajočo predilnico Berkshire Hathaway. Z ostankom predilniškega denarja je kupoval podjetja, danes pa je družba (od tekstilnega podjetja je ostalo le ime) eden največjih finančnih naložbenikov na svetu.
Trenutno so Buffetu všeč zavarovalništvo in draguljarstvo. Na spletni strani podjetja tako ljudi poziva, naj svoje avtomobile zavarujejo pri njegovi zavarovalnici, saj "lahko po moji oceni vsaj 40 odstotkov Američanov pri Geicu avtomobil zavaruje ceneje". Prav tako je prepričan, da je nakup nakita z dragimi kamni ugodnejši pri podjetju Borsemi. Naslednja skupščina korporacije Berkshire Hathaway bo v soboto, 5. maja.
Steve Jobs
Poslovno pot Steva Jobsa je zaznamovalo leto 1984, tako v datumskem kot filozofskem smislu. Štiriindvajsetega januarja 1984, dva dni po predvajanju enega najbolj kultnih televizijskih oglasov, ki ga je režiral še bolj kultni Ridley Scott, je namreč njegov Apple Macintosh začel prodajo prvih macov, poleg tega pa je to leto njegovo poslovno življenje zaznamovalo tudi po orwellovski plati. S svojim Applom je namreč poskrbel, da leto 1984 ni postalo 1984, principa drugačnosti pa se Apple in Jobs držita tudi danes. Tudi tako, da Michaela Della, lastnika največjega proizvajalca osebnih računalnikov na svetu, javno zbode, da proizvaja "neinovativne bež škatle".
Da je Jobs vizionar in s svojimi idejami pogosto daleč pred drugimi, je dokazal že leta 1984. Njegov in Wozniakov mac je uporabljal operacijski sistem z grafičnim uporabniškim vmesnikom (GUI), ki so ga uporabniki PC-jev z Okni dobili šele desetletje za tem. Za komunikacijo je uporabljal računalniško miško, poleg grafičnega urejevalnika besedil pa je imel tudi program za risanje. V dobi komandnih vrstic, ko so bili PC-ji namenjeni le ozkemu krogu uporabnikov, zato ni presenetljivo, da so to čudo takoj označili za igračo.
Še bolj vizionarski je bil njegov odmik od Appla zaradi notranjih sporov v podjetju konec osemdesetih, ko je z nekaj nakupi in naložbami ustanovil podjetje NeXT. Cube in Workstation, ki so ju proizvajali med letoma 1988 in 1993, sta bila celo v primerjavi z appli revolucionarna. Poleg vgrajenih zvočnikov in vsega enega priključnega kabla (ki je prednik današnjih vmesnikov USB) so imeli nexti grafično elektronsko pošto in brskalnik za svetovni splet. Leta 1993 so, ko so ugotovili, da so prodali vsega 50.000 enot, računalnike prenehali prodajati. Bili so preprosto preveč napredni.
Jobsov zadnji veliki podvig je bila odločitev, da začne Apple proizvajati prenosne predvajalnike multimedijskih datotek. Tako so leta 2001 v manj kot dvanajstih mesecih razvili iPod in jih doslej prodali že več kot 67 milijonov, Applova delnica pa se je z dolgoletnega životarjenja na ravneh okoli 10 dolarjev povzpela na okoli 90 dolarjev za delnico.
Kirk Kerkorian
Pri 89 letih ljudje na svet okoli sebe običajno vplivajo le z enim, absolutno dokončnim dejanjem - smrtjo. Kirk Kerkorian pri teh letih na finančni svet še vedno vpliva s svojimi finančnimi potezami. In to kako! Pred tedni je začel pisati osmrtnico največjemu proizvajalcu avtomobilov na svetu General Motors (GM). Več mesecev je namreč predsednika uprave General Motorsa Ricka Wagonerja prepričeval, da je združitev s francosko-japonsko navezo Renault Nissan za podjetje nujna. Ko je imel Kerkorian vsega dovolj, je njegovo podjetje Tracinda začelo prodajati svoj skoraj desetinski delež v podjetju. Vrednost delnice GM je v nekaj dneh padla za skoraj petino, prestrukturiranje GM pa je nenadoma postalo prioriteta - vse to zato, ker se je 89-letni Armenec odločil, da se te igre ne gre več.
Kerkorian, po Forbesu vreden okroglih 9 milijard dolarjev, je sicer bolj kot v avtomobilizmu znan kot oče mega turističnih centrov. Zaradi njegove vizije (in najbrž tudi zaradi nikoli dokazanih povezav z organiziranim kriminalom) se je Las Vegas razvil v svetovno prestolnico igralništva in zabave.
Kerkorian se je z Las Vegasom sredi štiridesetih spoznal kot večina ljudi - kot igralec iger na srečo. Med drugo svetovno vojno si je s sodelovanjem v samomorilskih misijah, ko je za Britansko kraljevo letalstvo iz Montreala v Veliko Britanijo prevažal v Kanadi proizvedena vojaška letala mosquito, prislužil nekaj denarja, saj so Britanci pilotom, ki so bili dovolj pogumni (ali neumni), plačevali po tisoč dolarjev za vsako opravljeno pot. Kerkorianu je to uspelo natanko 33-krat. Z denarjem je kupil majhno športno cessno in z njo prevažal turiste v Las Vegas.
Dve leti po koncu vojne je nato kupil majhnega čarterskega letalskega prevoznika Los Angeles Air Service in ga preimenoval v Trans International Airlines. Ko je prevoznika leta 1968 prodal, mu je Trans-America zanj plačala za tiste čase neverjetnih 104 milijone dolarjev.
S tem denarjem je Kerkorian zgradil svoje prvo mega turistično središče. International v Las Vegasu je bil največji hotel na svetu, odločitev, da ga gradi stran od glavne avenije, pa so mu igralniški tajkuni očitali kot norost. A je Kerkorian razvijal drugačne vrste turizem. Hotel je imel organizirano varstvo za otroke, prirejali so izlete v okolico, največ pa je Kerkorian stavil na zabavni program - z Barbro Streisand in Elvisom Presleyjem. Kljub kritikam je njegov megakompleks v Las Vegasu uspel in postavil standarde za vse prihodnje gradnje. Internationalu je sledil MGM Grand, po katastrofalnem požaru leta 1980 še drugi. In Kerkorian, tako pravi, bo še gradil, saj je prepričan, da bo Vegas še rasel, česar pa ne more reči za General Motors.
Rupert Murdoch
Ko je 76-letni Avstralec Rupert Murdoch julija 2005 napovedal, da bo za nekaj več kot 580 milijonov ameriških dolarjev kupil vsega dve leti staro spletno stran Myspace.com, se je vrednost podobnih spletnih strani čez noč povzpela za nekajkrat. Medijski mag je namreč s tem nakupom - in predvsem plačano ceno - priznal, da so uporabniško generirane vsebine prihodnost. In Murdoch se je za nakup odločil pravi čas. Le leto dni pozneje je moral Google, ki je na spletu Murdochov glavni konkurent, za podobno stran Youtube odšteti kar trikrat več denarja.
Medijski mag iz Melbourna je, čeprav je temelje podedoval, svoj imperij zgradil sam. Začel je z lokalnim časopisom News (ime njegovega podjetja News Corporation izvira prav iz imena prvega časopisa, ki ga je izdajal), ki ga je podedoval po očetu, s prevzemi in širitvami pa je do začetka šestdesetih že nadziral dobršen del lokalnega časopisnega trga v Avstraliji. Leta 1964 je na noge postavil vseavstralski dnevnik The Australian in iz lokalnega založnika prerasel v nacionalnega, z nakupom Daily Telegrapha leta 1972 pa je svoj položaj še utrdil. V tem času se je podal tudi v Veliko Britanijo in Združene države. V Londonu je najprej kupil News of the World, nato še The Sun in leta 1981 celo prestižni The Times. V ZDA je ustanovil tabloid Star in leta 1976 kupil New York Post.
Posebno težo je medijskemu mogotcu dal naskok na elektronske medije, predvsem ker se je vanje podal na dveh zelo tradicionalnih trgih. V Veliki Britaniji, ki ji je dominiral odličen državni BBC, je s Sky Television vrsto let koval izgube, dokler ni leta 1990 podjetja British Satelite Broadcasting tako rekoč prisilil, da se pod njegovimi pogoji združi s Skyem, kar je za njegovo televizijo pomenilo nov preporod. BSkyB je danes na medijsko zelo zadržanem britanskem trgu največji ponudnik plačljivih televizijskih vsebin. Prav tako je zadel v polno z nakupom ameriške televizijske mreže Fox, zaradi katerega je leta 1985 postal celo ameriški državljan, da je ugodil zakonskim zahtevam. Ko je leta 1996 Fox začel oddajati 24-urni informativni program, je Murdoch odkrito napovedal vojno Tedu Turnerju in njegovemu CNN, ki jo - vsaj za zdaj - po neodvisnih ocenah tudi dobiva.
George Soros
Bolj kot finančnega špekulanta in naložbenika Georga Sorosa večina pozna kot filantropa, liberalnega političnega aktivista, ki s svojim Zavodom za odprto družbo podpira demokratizacijo vzhodnoevropskih držav, ter enega največjih finančnih podpornikov nasprotnikov Georgea Busha. Vendar je Soros predvsem špekulant. Kot je v predgovoru k njegovi knjigi Alkimija financ zapisal nekdanji predsednik ameriške centralne banke Paul Volcker, je "zelo uspešen špekulant, ki je dovolj pameten, da se umakne, ko je še vedno več korakov pred drugimi".
Soros se je v zgodovino zapisal na črno sredo 16. septembra 1992, ko je izkoristil pomanjkanje deviznih rezerv angleške centralne banke. Skupaj z direktorjem njegovega sklada Quantum Stanleyem Druckenmillerjem sta si nato dan za dnem sposojala ogromne količine funtov in zanje v bankah kupovala nemške marke. Britanski centralni banki je kmalu zmanjkalo nemške gotovine, zaradi česar je morala vrednost funta v primerjavi z marko depreciirati. Soros je zaradi črne srede zaslužil milijardo ameriških dolarjev, prijel pa se ga je tudi vzdevek "človek, ki je sesul angleško centralno banko". Čeprav je svoje premoženje v največji meri zaslužil ravno s špekulacijami, trdi, da trenutni finančni sistem, ki takšne špekulacije omogoča, spodjeda gospodarski razvoj v velikem številu držav v razvoju.
Madžarski Jud (družina Schwartz se je preimenovala v Soros po vzponu nacizma leta 1936) je svoje premoženje ustvaril poleg valutnih špekulacij tudi s špekulacijami na kapitalskih trgih. Njegovo podjetje Quantum, v katerem so poleg njega partnerji še Jim Rodgers, Victor Niederhoffer in Stanley Druckenmiller, je lastnikom med letoma 1970 in 1980 prineslo kar 3365-odstotni donos. V primerjavi z drugimi naložbeniki (tudi njegovimi partnerji) pa se Soros veliko ukvarja tudi z ekonomsko teorijo, ki jo skuša povezati s filozofskimi principi. Tako je izdal svojo teorijo refleksivnosti. V njej je zbral svoje ideje, s katerimi skuša pojasniti razmerje med mislijo in realnostjo, z njihovo pomočjo pa lahko napoveduje tudi nastanek finančnih mehurčkov, ki so zanimivi za naložbe.
Po ocenah analitikov je Soros za različne namene daroval že več kot 4 milijarde dolarjev. Poleg Zavoda za odprto družbo izdatno podpira kampanje za dekriminalizacijo drog, v ZDA pa pomaga tudi organizacijam, ki se ukvarjajo z reševanjem imigrantske problematike.
Larry Ellison
V svetu računalništva, ki so mu v sedemdesetih vladale korporacije (predvsem IBM), je bil Larry Ellison eksot. Ko je zapustil podjetje Ampex, pri katerem je razvijal bazo podatkov za ameriško obveščevalno agencijo CIA, se je namreč z vsega 2000 dolarji odločil ustanoviti lastno podjetje. Da se v svet računalništva spusti na področju podatkovnih baz, so takrat primerjali z norostjo, saj so baze veljale za domeno velikih dveh. Toda Ellison je bil prepričan, da je na trgu prostor za vsaj še eno podjetje. Sam se je podatkovnih baz lotil drugače, pri tem pa se je v veliki meri naslanjal na "relacijski model" Edgarja Codda. Celo tako zelo, da je svoje podjetje Software Development Laboratories pred dokončnim preimenovanjem v Oracle leta 1979 za nekaj časa preimenoval v Relational Software.
Oracle je svoj prvi programski paket Oracle 2 (različice 1 niso nikoli izdali, številka 2 že ob prvi izdaji pa naj bi pomenila, da so vse napake, ki so se pojavile med razvojem, že odpravljene) začel prodajati leta 1979. Zadnja različica je medtem že dosegla številko 10. Pri podatkovnih bazah podjetje danes nima resne konkurence, predvsem zato, ker najresnejši konkurent Microsoft s paketom SQL Server deluje samo na operacijskem sistemu Windows, IBM pa z DB2 predvsem brani svoj primat na sistemskih računalnikih.
Ellisonov poslovni instinkt pa se ne konča z uspehom podatkovnih baz. Tako je eden ključnih ljudi, odgovornih za hiter razvoj interneta. Že leta 1995 je namreč na konferenci IDC v Parizu predstavil strategijo omrežnih računalnikov, s čimer je Oracle kot eno prvih podjetij na svetu zastavilo svojo strategijo razvoja v svetu interneta. Njegovi pobudi so sledila številna podjetja, s čimer je internetu, do takrat omejenemu na akademske in izobraževalne ustanove, na široko odprl vrata.
Poleg tega se je strasten jadralec (Oraclova ekipa na Pokalu Amerike je njegova ideja) pred nekaj leti odločil podjetje, ki se je dotlej ukvarjalo pretežno s podatkovnimi bazami, preoblikovati v prodajalca celostnih rešitev. Konec leta 2004 je za okoli 10 milijard dolarjev kupil podjetje PeopleSoft, ki se ukvarja s programsko opremo za upravljanje človeških virov (HRM) in strank (CRM). Ker se je Ellison odločil vstopiti v HRM in CRM, se je računalniški svet odzval. Tako nemški SAP kot ameriški Microsoft, PeopleSoftova najresnejša konkurenta, sta se resno lotila prenove svojih poslovnih aplikacij, ko pa je Ellison prevzel še podjetje Siebel, je na trgu zavladala panika. Namesto odnosov s strankami in kadri je v IT-ju buzzword postal "business inteligence" (programska oprema, ki iz vseh virov podatkov ustvarja obvladljiv sistem in uporabnikom omogoča dostop do potrebnih podatkov ne glede na njihov izvor), njegovo idejo, da ustvari takoj za Microsoftom največje podjetje za programsko opremo na svetu, pa so vsi začeli jemati resno. Microsoft je v svojem Dynamicsu pomen BI takoj postavil več stopnic više, SAP pa že nekaj časa na trgu išče primerno prevzemno tarčo.
Ellison svojih ambicij in načrtov ni nikoli skrival, saj mu nastopi odkrito godijo in v njih vidno uživa. Tudi zato vsaj enkrat na leto razkrije svoje videnje razvoja informacijskih tehnologij na Oraclovem Open Worldu. Na zadnjem je več kot 41.000 udeležencem konference napovedal Oraclovo še resnejšo zavezo razvoju storitev na odprtokodnem operacijskem sistemu Linux in nov "neuničljivi Linux". Kot je zatrdil v svoji predstavitvi, je Linux preprosto boljši. In če je bila podpornikom odprtokodnih programov takšna zaveza všeč, je Microsoft v njej očitno spregledal resno grožnjo. Zato je pred kratkim sklenil do tega trenutka skoraj nepredstavljivo zavezništvo z Novellom, ki tudi sam izdaja edicijo odprtokodnega Linuxa. Zaradi Ellisona torej Steve Balmer in Bill Gates sklepata zavezništvo s principi, ki jima spodjedajo položaj.