Številni realni podatki sploh ne pronicajo do običajnih Pekinžanov, mediji selektivno in manipulativno poročajo o vsem, tudi o ekologiji. Čeprav ljudje niso naivni in že dolgo vedo, da je z njihovo državo, z mestom nekaj hudo narobe. Vse skupaj se zdi kot ekonom lonec tik preden ga razžene.
V zadnjih dvajsetih letih je zahodni svet pomagal Kitajski, ki je medtem doživela gospodarski razcvet, izgraditi številne avtocestne sisteme in prometne povezave, s tem pa je sopovzročil eno največjih ekoloških katastrof v zgodovini človeštva. Če je bilo leta 2005 še 2,6 milijona vozil na cestah Pekinga, naj bi jih bilo leta 2015 že sedem milijonov. Smog, ki konstantno zastira pogled v nebo in sonce (le po kakšni monsumski nevihti se ozračje za nekaj ur opere), se ob visoki vlažnosti ozračja lepi praktično povsod, tako na fasade kot na ljudi.
Ampak težko bo premakniti miselnost ljudi, kajti avtomobil je statusni simbol Kitajcev. Pod režimom Mao Cetunga so se desetletja lahko prevažali le s kolesi, in je zdaj nekako razumljiva ta želja slehernika po lastnem avtomobilu. Ne glede na visoko ceno, ki jo ob tem plačujejo. Na bencinskih črpalkah je ob bencinu glavni prodajni artikel voda, voda in še enkrat voda v najrazličnejših plastenkah. V Pekingu pitne vode namreč že dolgo več ni. To je ena od drugih skrajnosti istega problema - onesnaženosti.
V tej pločevinasti zmešnjavi, kjer je edino cestno pravilo hupanje do konca, se zdijo kolesarji še najbolj spretni, avtohtoni in seveda ekološki. Kolesarske steze so trasirane pravzaprav po celotnem mestu, klub temu pa je kolesarjenje verjetno eno najbolj norih početij, ki se ga upajo v mestu. Opazovanje vijuganja kolesarjev brez čelad skozi kilometrske prometne zamaške je bolj adrenalinsko kot spremljanje Moto GP v živo. Če bi država Kitajska znala na pravi način ohraniti ravnovesje med tradicijo kolesarstva, javnimi prevoznimi sredstvi in uporabo osebnih avtomobilov, bi bil lahko ekološki davek precej manjši.
Druga zabavna stvar v zvezi s kolesi je ta, kaj vse je lahko kolo. Tu je domišljija Pekinžanov neizmerna, predelana kolesa so vizualne mojstrovine, ki pa seveda v glavnem služijo svojemu praktičnemu namenu. Kolesa pripovedujejo svoje zgodbe in so nekakšne osebne izkaznice socialnega življenja Pekinžanov, ki si s kolesi, na njih in ob njih služijo svoj vsakdanji kruh.
Peking je mesto dveh svetov: na eni strani bleščave stavbe bančnih imperijev, gospodarskih družb in številnih stavb javne uprave, na drugi strani revščina, skrita za hutongi in v nekajdesetnadstopne stolpnice z miniaturno bivalno kvadraturo, kjer ta hip prebiva 15 milijonov Pekinžanov in trend priseljevanja v mesto se še vedno ni ustavil. Iz podeželja prihajajo po priložnosti za zaslužek, nenazadnje so odvisni le od sebe in svojega zdravja. Ko zbolijo, si morajo zdravstvene usluge kriti sami. Politika pravice do le enega otroka (pa še tega po možnosti le moškega spola) je številne ženske silila in jih še vedno v prisilne splave. Za splav v javnem zdravstvu morajo odšteti tudi 800 evrov. Zato se mnogokrat odločajo tudi za mazaške splave, to pa med ženskami povzroča veliko okužb in prezgodnjih smrti. Danes se Kitajci soočajo s problemom pomanjkanja žensk, kar skušajo reševati s Tajvankami.
