Odmerek adrenalina, ki te zasvoji

"To je čisti adrenalin. Potem ko opraviš uspešen skok in pristaneš, je v tebi toliko veselja, na ustih imaš širok nasmeh… Skoraj ne morem opisati. To te zasvoji," pove Valentina Rotar, tekmovalka na odprtem prvenstvu BASE Slovenija 2011. Le nekaj trenutkov pred tem se je tudi ona kot za šalo pognala v prazno iz bingljajoče košare 92 metrov visokega dvigala pri ptujskih toplicah.

"Prvič sem skočila lani z enega od hrvaških mostov. Tam nekega strahu ni bilo. Po nekaj skokih z mostu smo se odpravili na pečino, kar je bistveno bolj nevarno. Tam pa me je stiskalo. Ampak sem se premagala in skočila," še razlaga Valentina, ki ima za sabo 60 base skokov, večinoma v italijanskih Dolomitih, ki so za manj izkušene base jumperje veliko prijaznejši kot naše gore.

"Base jumpinga se ne moreš lotevati tako, malo za hobi. To je način življenja. Vsak konec tedna, dopust, skoraj ves prosti čas gre za to. Vedno moraš bit v formi. Odkar skačem, sploh še nisem bila na morju," pravi, a se ji v očeh vidi, da ji nekajsekundni prosti pad s kakšnega gorskega previsa odtehta vse valove na Jadranu.

Največja dogodivščina v življenju

Tekmovanje je zajemalo dve seriji skokov, sodniki pa so ocenjevali položaj telesa ob odrivu iz košare in kot padala glede na rob košare. To je pomembno predvsem za tekmovalce same. Pri skokih z gora se padalo nikakor ne sme odpreti proti skali, saj lahko padalca zabije v zid. Točke so seveda prinašali tudi pristanki čim bliže središču tarče, ocenjevali pa so tudi zlaganje padal, zelo potrpežljivo in natančno delo, ki mu vsak padalec nameni veliko pozornosti.

"Pri zlaganju padala pazimo predvsem na majhno padalo, tako imenovani poročni šopek, ki potegne iz nahrbtnika veliko padalo. Vrvica mora teči brezhibno, da se kje ne zatakne. Če se to zgodi, si 'palačinka'. Rezervnega padala namreč ni," z nasmehom na ustih razlaga Edi Guschall iz Avstrije, ki je opravil 260 base skokov, večinoma v Alpah.

Kot vsak base jumper se tudi Edi spominja svojega prvega skoka: "To je bila največja dogodivščina v mojem življenju. Bil sem živčen, čeprav sem se psihično pripravil že prej. Ko sem se pognal v globino in nato pristal, pa sem takoj vedel, da bo base jumping postal moje življenje." Edijev prijatelj Thomas Hirsch dodaja, da se base jumping v Evropi razširja, predvsem na račun turizma. V švicarske in norveške gore pridejo namreč skakat z vseh koncev Evrope in sveta. Vsi base jumperji so tudi padalci, saj s tem pridobijo potrebne izkušnje z vetrom, upravljanjem padala in pristajanjem. To je še posebno pomembno za skoke v gorah, kjer si pri skoku zaradi stene omejen na 180-stopinjsko polje, problem pa je lahko tudi pri pristankih, saj je včasih za to na voljo le ozka jasa. "Pri mlajših je problem, da nimajo dovolj izkušenj, pogosto se tudi precenijo in gredo skakat s sten, ki jim niso dorasli. Vse preveč se tudi zanašajo na brezhibnost opreme. Izkušenejši base jumperji pa imajo občutek, da se jim ne more zgoditi nič več - tukaj vmes je treba najti ravnovesje," razlaga Stane Krajnc, z več kot 700 skoki v 14 letih starosta slovenskih base jumperjev. Je tudi najstarejši slovenski skakalec, saj je letos dopolnil 59 let.

"Vsak šport je lahko nevaren, če nimaš spoštovanja. Jaz imam še zdaj, ko stojim na kakšni pečini ali mostu, tisto zdravo spoštovanje pred tem, kar počnem," pove in veselo odkoraka proti košari, iz katere bo spet skočil v globino.