Na vprašanje, kaj od dogodka pričakujejo, so čakajoči odgovarjali kratko in jedrnato. O Nicku in o njegovem prihodu v Ljubljano so po večini izvedeli na spletu, od govornika pa so si obetali predvsem pozitivnost in energijo. Med množico je bilo tudi precej otrok, ki so bili o dogodku presenetljivo dobro obveščeni. Eden izmed njih je motivatorja opisal kot človeka, "ki ima namesto nog eno 'tako palčko'".

Kljub akademski zamudi je v polni dvorani prevladovalo prijetno pričakovanje. Občinstvo je začelo ploskati, po četrtem aplavzu pa je pred zbrane na oder prišel pevski zbor. Po dveh nabožnih pesmih in sosledju gospelov sta se pevcem pridružila napovedovalca in v nekaj kratkih povedih predstavila Nickovo življenjsko zgodbo.

Naposled je pred zbrane stopil tudi Nick. Sporočilo, iz katerega je izhajal in se k njemu ob koncu tudi vrnil, je, da "se je treba v življenju bojevati in verjeti vase". Njegova pripoved je bila sicer religiozno obarvana, vendar je bilo nad njenimi sklepi očarano vse občinstvo. Presunljivost Nickovih besed je izhajala predvsem iz prepleta osebnih izkušenj in sproščenosti, s katero je govoril o svojih težavah.

Zbrane je že v samem začetku spravil v zadrego z vprašanjem, koliko nog ima, in šaljivim odgovorom: "Predpostavimo, da imam štiri."

Dobro voljo je od začetka do konca vzdrževal z lahkotnostjo in humorjem. Nekatere šale, s katerimi je povezoval resne misli, so bile vnaprej pripravljene, nekatere pa povsem spontane. Ljudje so se dobro odzivali ne glede na to, ali je sredi misli vzkliknil: "Vsaj vkleniti me ne morejo," ali pripovedoval o tem, da je nekemu malčku, ki ga je zanimalo, zakaj nima rok in nog, povsem resno odgovoril, da so bile edini vzrok za to cigarete.

Stik s občinstvom je vzpostavil z vprašanjem: "Vi imate dve roki in dve nogi - ali ste srečni?" V svoji zgodbi je postopno razčlenil najmočnejša čustva, ki so ga napolnjevala, ko se je med odraščanjem in adolescenco soočil s svojo drugačnostjo. Pripovedoval je o izobčenosti, o misli na samomor in o obupnem iskanju samega sebe, kar ga je spremljalo, dokler se ni naposled našel v sedanji vlogi, ko s svojo izkušnjo pomaga drugim.

Med govorom se je precej kritično dotaknil prevladujočega potrošniškega odnosa do življenja - prepričanja o tem, da je na vse mogoče gledati s pozitivne plati. Da je vse mogoče. Izpostavil je situacije, v katerih ta lahkotnost enostavno ni dobra. Je pa poudaril, da sta ne glede na okoliščine, s katerimi se človek sooča, ključni vrednoti mir in resnica.

S posebno pozornostjo se je ob koncu obrnil k invalidom, ki so njegovo predavanje poslušali ob odru. "Delajte naprej," je dejal, "molite naprej." Povabil jih je, da se mu ob koncu pridružijo v zaodrju.

Aplavz je bil vseskozi bučen, a je ob govoru o odnosu Boga do države izgubil del svoje moči. Izkazalo se je, da je odnos do temeljnih vprašanj človekovega obstoja v anglosaksonskem svetu, iz katerega prihaja Nick, podoben kot naš, odnos do države in patriotizma pa ne. Do prvega šuma je prišlo, ko je med poslušalstvom umanjkal tisti naboj, ki bi ga bil med ponosnim govorom o specifikah domovine deležen v Združenih državah Amerike. Do drugega pa, ko je molitvi za Slovenijo zmanjkalo navdušenosti, ki je bil lastna predhodnim molitvam, v katerih je sodeloval del občinstva.

V sklepnem delu nastopa se je tudi pokazalo, kako pomanjkljivo je znanje obče zgodovine Slovencev. Na Nickovo vprašanje, ali kdo ve, kako se začne nagovor Trubarjevega Katekizma in Abecednika, namreč ni bilo odgovorov. Po občem molku je zato sam citiral uvodno misel: "Za vse Slovence prosim milosti, miru in usmiljenja." S tem pa je tudi končal svoj govor.

Mnenja ljudi so bila po koncu precej sorodna. Bili so zadovoljni. Posamezne utemeljitve zadovoljstva pa so bile odvisne od vere in osebnega prepričanja posameznikov, variirale so med trditvijo, da je Nick s svojim nastopom "vzbudil vero v pozitiven način razmišljanja" in "vero v posmrtno življenje". Vera Andjelkovič, ki je bila rojena s podobno hibo kot Vujičić, pa je po predstavi dejala, da je v njegovih besedah spoznala samo sebe in da jo zaradi tega ta izkušnja navdaja s posebno energijo.