Kako to, da danes predstavljate specialne olimpijce?

Moja povezanost s specialno olimpijado sega še v ZDA in na Japonsko, kjer sem živel 20 let. V Sloveniji pa se je naša povezava začela, ko sem leta 2005 organiziral pot olimpijskega ognja, ki je potoval v Nagano, iz Grčije do Londona, z vmesnim postankom v Sloveniji. Od takrat naprej tudi občasno sodelujemo in širimo zavedanje o drugačnosti.

Še spremljate šport?

Seveda, težko ga je ne spremljati (smeh). Sploh, ko si enkrat športnik, si vedno vezan na to. V času, ko sem živel v tujini, sem sicer zamudil nekatere uspehe slovenskega športa, zdaj pa sem ponovno tukaj in aktivno spremljam šport. Seveda pa v zadnjem času vsi najbolj navijamo za nogomet (smeh).

Kako se je šport spremenil od vaših časov?

Predvsem je šport postal zelo profesionalen in komercialen. Precej bolj je postal individualističen, včasih smo bili precej bolj povezani drug z drugim, več smo se pogovarjali, delovali smo kot ekipa. Skratka, stvari so se zaradi samega ustroja družbe in napredka tehnologije precej spremenile. Še vedno pa v športu lahko gledamo drame v živo, ki jih ne more ustvariti nobena režirana stvar.

Sami ste imeli priložnost sodelovati tudi na ZOI v Sarajevu? Kje je danes več športnega duha, na pravih ali na specialnih olimpijadah?

Prav gotovo na igrah specialne olimpijade, kjer je bistveno več iskrenosti, neposrednosti ter prave sreče in zadovoljstva ob doseganju določenih rezultatov, ki pa niso nujno povezani z osvojitvijo kolajn. V vrhunskem športu se vse prepogosto dogaja, da starši izživljajo ambicije na svojih otrocih in da nekaj velja samo zmaga.

Smučanje je v zadnjih letih izgubilo prvo mesto med športi v Sloveniji.

Temu je na žalost tako. Upajmo, da se bodo stvari popravile, na tem se namreč dela. Mislim, da se počasi formira nova, sveža ekipa, ki bi lahko stvari postavila na drugačne temelje. Vendar nam gre glede na velikost države in manjšo podporo države, moramo namreč vedeti, da je za časa Jugoslavije država za smučanje namenjala ogromno sredstev, še vedno zelo dobro. Smučanje je izredno drag šport, zelo redki posamezniki si lahko privoščijo, da bi šli sami skozi ves proces.

Kaj pa Jure Franko počne danes?

V glavnem razvažam otroke z ene aktivnosti do druge (smeh). Ogromno je starševskih obveznosti. Pred nekaj leti sem bil producent dokaj uspešnega muzikala Moje pesmi, moje sanje, zdaj pa delamo nov muzikal Ljubim te, spremeni se. Vendar vse to zrase bolj na ženinem zelniku, jaz samo pomagam po najboljših močeh.

Vas ljudje še prepoznavajo na ulici?

Zelo redko. Jure Franko zdaj in Jure Franko pred 25 leti sta vizualno dva popolnoma različna človeka (smeh).

Torej za vami ne vzklikajo več "volimo Jureka više od bureka"?

V Sarajevu še vedno! V Sarajevu me ljudje še vedno prepoznajo. No, seveda se mi to kdaj zgodi tudi v Sloveniji, vendar zagotovo ne tako pogosto. Tudi zaradi tega, ker se v medijih ne pojavljam več in imajo vsi še vedno v spominu sliko izpred 25 let.