Irena Pivka in Brane Zorman sta vsestranska umetnika, ki se že veliko let ukvarjata z zvokom na takšen ali drugačen način, tudi v povezavi z naravo in hojo. Skupina sprehajalcev, skupaj z enim od avtorjev, ki jih vodi po zamišljeni poti, na začetku pritisne zgolj tipko za start in se nato v medsebojni tišini prepusti zvokom iz slušalk. Prostorska zgodba njune nove zvočne predstave se pričenja v Parku Sveta Evrope ali v nekdanjem velikem javnem vrtu družine Zois. Nekoč so v njem prepevale rajske ptice in vabile na ogled ljudi iz vseh koncev, danes pa so ostala le še velika drevesa, poslednji spomeniki. »Na začetku pripovedi sva želela izpostaviti čas dreves, žive fosile. Ob pogledu na ta drevesa lahko občutimo drugačno časovnost. Že če si samo predstavljamo, da je bil ta prostor nekoč ves zelen, tja do Uršulinske cerkve in do Tržaške. To je bilo ogromno področje zelenja,« pojasni Zorman. Pot se nadaljuje čez Trg Republike, poslušalce spremljajo zvočne podobe preteklosti, sedanjosti, poetičnih sloganov, kolesarjev, protestnikov. »Majhne rastline kot so mahovi, lahko kljub majhnosti s svojo močjo razkrajajo kamne, beton, granit in tako začnejo vzpostavljati širše področje, kamor lahko pridejo večje in bolj zahtevne rastline. Zato so pionirke. Ko govoriš o vrtu, lahko o njem govoriš kot o prispodobi za mnoge prostore, odprte, velike, majhne,« meni sogovornik.
Vsakega odpelje nekam drugam
Za nekatere obiskovalce je zvočno doživetje vrtPionirk terapevtsko, pravljično, drugi so odnesli predvsem novo spoznanje o življenju tukajšnjih rastlin, za tretje je premislek političen. Vse njune zvočne predstave pa so predvsem izkustvene, čuječne. Vedno se eden od njiju zares sprehodi skozi prostor in ob tem posname zvoke. Nato sledi ustvarjanje kompozicije, ki sprehajalcem narekuje osnovni ritem te iste poti, pravi Zorman: »Vsakega odpelje v mislih nekam drugam. Zdi se nama zanimivo, da tokrat delava v majhnih skupinah, ki so zelo intimne in temu primerno lahko obvladljive. Ker skupaj hodimo, smo nekako povezani. Skupno zgodbo doživlja vsak na svoj način.« Zaradi narave prostora je bila priprava zvočne predstave zelo zahtevna, razloži Irena Pivka: »Predvsem zaradi petkovih kolesarjev, političnega stališča, tudi Pionirke so v antropocenu politično stališče za človeka. To se povezuje z rastlinami. Namenoma sva vključila zvoke protestnikov. Zdi se mi dobro, da lahko razumeš pripoved iz različnih vidikov.«
Tudi drevesa se pogovarjajo
Cilj zvočne predstave ni obuditev nostalgije prejšnjega zelenega vrta, čeprav si poslušalec ob opisovanju tega, kar je bilo nekoč, ne more pomagati, da je ne bi občutil vsaj malo. »Tukaj seveda mora biti odprt trg, bistvo se skriva v drevesih in mahovih na dveh političnih vrtovih. Po tleh kar gomazi mahov in to so te pionirke, ki tudi osvojijo prostore. In kako si človek prizadeva, da jih tukaj ne bi bilo in da bi jih obvladal,« pripoveduje soavtorica. Narava tako ali drugače vedno najde pot nazaj. Rastline ju navdihujejo kot eden osnovnih sestavnih elementov našega okolja, še pojasni Brane Zorman. »Iz dreves, njihovih povezav, komunikacij, ki jih še ne razumemo popolnoma oziroma smo šele na začetku, lahko preslikamo njihovo organiziranost tudi na nas, ljudi. Ko začneš razmišljati in brati raziskave o komunikaciji dreves, ki poteka preko korenin, izveš, da si pošiljajo vodo, skupaj se opozarjajo pred nevarnostjo škodljivcev. To njihovo omrežje je abnormalno veliko, je kompleksno kot vesolje.«
