Petinsedemdesetletna Breda Videnič Kupljenik zase pravi, da je akivistka. Njeno življenje je bilo, hote ali nehote, začrtano že v rani mladosti. Otroštvo v Cerkljah ob Krki, nedaleč od vojašnice, je pustilo močno sled. Kot majhno dekletce je vsako nedeljo sedela na plotu pred domačo hišo in poslušala pesmi, ki so jih peli vojaki. »'Druže Tito, mi ti se kunemo' sem znala zapeti, še preden sem znala pisati ali brati,« se nasmehne »partizanka Breda«, kot ji pravijo v Brežicah, kjer zdaj živi. Natanko je tudi vedela, kdaj gredo vojaki v kino. Spet jih je pričakala ob ograji, in vedno so jo vzeli s seboj, seveda z dovoljenjem njenega očeta. »Kot otrok sem poznala čisto vse partizanske filme. Tega se res rada spominjam,« pove.

Živi poslanstvo rdeče zvezde

Tako ni bilo dileme, kaj bo, ko odraste. Vojakinja, seveda. »Toda morda je bila želja takrat preuranjena,« razmišlja danes. Življenjska pot jo je odpeljala na pedagoški študij slovenščine in psihologije, vendar ni prav dolgo delala kot učiteljica. Nekaj časa je bila zaposlena v dijaškem domu, najdlje pa kot vodja pisarne krajevne skupnosti Cerklje ob Krki. Toda svoje pravo poslanstvo, poslanstvo rdeče zvezde, je ves čas nosila v sebi, še posebej aktivno pa ga živi zadnjih petnajst let. Je predsednica krajevne organizacije Združenja borcev za vrednote NOB Brežice. Deluje v gorjanski četi, ki je del 1. spominskega partizanskega dolenjskega bataljona. In že osemnajst let je članica Združenja slovenskih častnikov Brežice. V Posavju, na Dolenjskem in tudi širše brez »partizanke Brede« in njenih recitacij ne mine prav dosti prireditev v spomin na dogodke druge svetovne vojne. Letos jih je obiskala že skoraj 60, vmes pa seveda še nešteto sestankov, protokolarnih in drugih dogodkov.

V skladu z njenim načinom življenja so tudi njene omare polne uniform, vojaških in častniških, kot tudi majic z vojaškimi in partizanskimi simboli. V omari je tudi čisto prava jakna Natovega vojaškega pilota. In kot je posebna Breda, je posebno tudi njeno stanovanje. Oči se najprej ustavijo na veliki reprodukciji portreta Josipa Broza Tita, ob njem stoji zastava nekega drugega časa, nekdanja jugoslovanska trobojnica z rdečo zvezdo, na drugi steni dve slovenski zastavi - nekdanja in današnja. Na okenski polici žarijo pletene košarice v rdeči, beli in modri barvi, na policah je brezhibno zloženih na stotine knjig, stene pa zapolnjujejo fotografije Brede v različnih uniformah ter številna borčevska in častniška priznanja za njen trud k ohranjanju zgodovinske resnice, vrednot in pomena NOB.

Spoštovanje kot osnovna vrednota

Na naslonjalu kavča v vrsti ležijo štiri čepice z rdečo zvezdo. Prva je partizanska, druga aktivistična, brez katere sploh ne gre iz stanovanja. Naslednja je čepica zveze borcev in četrta, baretka, pripada slovenski častniški uniformi. »Včasih kdo reče, da je moje stanovanje kot muzej. Toda to ni muzej, je le odraz moje duše, zrcalna slika mojega življenja. Je stičišče treh zgodovin – partizanskega boja, osamosvojitve in države, v kateri danes živim, delam in ustvarjam.«

»To je pač moje življenje,« odločno pribije. »Bila sem Titov ciciban, Titov pionir, pa Titov SKOJ-evec. In, na kar sem še danes zelo ponosna, z osemnajstimi leti sem bila sprejeta v Zvezo komunistov. Izhajam pa iz krščanske družine. Toda oče mi je dovolil, da sama odločam o sebi in da razmišljam tako, kot mislim, da je prav.« Čeprav so jo, kot pravi, vabili mnogi, ni članica nobene stranke. »Mi je pa od vseh strank po razmišljanju in programu še najbližje Gibanje Svoboda,« doda Breda, tako polna energije, kot jo premore le malokdo, mnogo mlajši od nje.

Človeka, tako pripadnega rdeči zvezdi kot simbolu svobode, zlepa ne boste našli. Toda njeno poslanstvo je vse prej kot enostavno. Ponižanja, zmerjanja, pljuvanja, grožnje doživlja skorajda vsakodnevno. Marsikdo bi že davno obupal, a ne Breda. Pa vendar doživlja tudi čudovite, pohvalne besede, ki ji vlivajo upanje in energijo. »Spoštovanje, to je osnovna vrednota. Nikomur ne želim nič slabega, nikogar ne blatim, ne zmerjam. Sem spoštljiva do vsakogar, ne glede na njegovo mišljenje in prepričanje. Izjemno pa spoštujem vse, ki so dali življenje za to, da danes lahko živim v svobodni državi. Želim si zgolj spoštovanje do zgodovine in zgodovinske resnice. Partizanski boj nam je prinesel svobodo, domovino, ohranil je slovenski jezik in - kar morda marsikomu ne bo všeč - zoral je ledino do države, ki jo imamo danes. Brez partizanskega boja te države danes ne bi bilo,« jasno pribije. »Ponosna sem, da sem Slovenka, ponosna, da ima narod, ki mu pripadam, takšno polpreteklo zgodovino, kot jo ima in jo tudi znam ceniti. Nisem pa ponosna na to, da smo tako razdeljeni.«

Dušo izlije v poeziji in slikah

Svojo dušo Breda izliva v pesmih. Dve njeni zbirki sta že izšli. Prva nosi naslov Sem v besedi in barvi, druga Še sem v besedi in barvi. Ko bo uredila ves material, ki se je ponovno nabral, in zbrala dovolj finančni sredstev, bo izdala še tretjo z naslovom Ostajam v besedi in barvi. Ko pride pravi navdih in obdobje, se loti tudi slikanja. Nekaj njenih slik visi v vojašnici v Cerkljah, nekaj jih je v zasebnih domovih, tudi po nekdanjih jugoslovanskih republikah in celo v ZDA in Španiji, pove Breda in na mizo postavi skodelico kave. Pri tem ji rokav puloverja z vojaškim vzorcem zleze nekoliko višje in razkrije vtetovirano rdečo zvezdo na zapestju leve roke. Trajno znamenje, kot bo ostalo trajno tudi njeno prepričanje.