Čeprav je že pet desetletij, odkar je na prvi delovni dan v roke dobila delovno knjižico, in deset let, odkar jo je ob upokojitvi vrnila, Melita Strnad še ne namerava odložiti frizerskih škarij. Salon, ki ga je ob upokojitvi predala v roke hčerke, obišče, kadar ima dogovorjene redne stranke. »Čeprav se še vedno čutim sposobno, strižem 40 ur na mesec. Toliko mi zakon dopušča,« je v salonu na Slovenski cesti v Mengšu povedala 68-letna Strnadova.
Tudi oče je bil frizer
Vajeništvo in prve kilometre na svoji dolgi karierni poti je začela v Ljubljani, v brivsko-frizerskem salonu, kjer se je tudi izšolala. Tam je delal tudi njen oče, prav tako frizer. »Začela sem v državni firmi na Čopovi, danes Lassani. Še danes pravim, da sem imela srečo, da sem začela tam. Bili smo prvi salon, ki je začel s fen frizurami, tako da sem že kot vajenka naredila ogromno teh pričesk,« je povedala sogovornica in dodala, da so takrat ljubljanske dame k njim hodile vsaj enkrat na teden. »Bilo je nekaj normalnega, da je ženska enkrat na teden prišla na umivanje las in fen frizuro. Tudi zato se je salon uradno odpiral ob 5.45, kajti pomembno je bilo, da so bile vse glave urejene do 7. ure, ko so dame odhitele v službo.«
V tistem času so se predvsem starejše gospe tudi redno barvale. »Kar opažam, je, da so se nekoč gospe veliko bolj sramovale sivih las, kot se jih danes. Je pa tudi res, da smo takrat imeli možnost barvanja le z izdelki Ilirije, ki so bili vrhunski. Uporabljali so jih vsi saloni v republikah bivše Jugoslavije, prav tako je bila Ilirija zastopnik za barve velo,« je povedala, ob tem pa dodala, da se v tistih letih barve za lase ni dalo kupiti v vsaki bolje založeni trgovini, tako kot danes. Prav tako so se delale in »oh, joj, 'afro look'. Še danes se spomnim, kako smo imele razžrte roke od preperatov in drobnih navijalk. Ko samo pomislim, koliko časa smo delali kodre na eni glavi, me roke zabolijo.«
Stranke so ji iz Ljubljane sledile v Mengeš
Čeprav se od zaposlenih frizerk ni zahtevala strogo urejena pričeska, pa je delodajalec vseeno veliko dal na njihovo urejenost. »Vsaka je dobila kostimček ali haljo, prav tako smo dobili dodatke za čevlje. Te smo, glede na lastno počutje, lahko izbrale same. Moram dodati, da so to res bili drugi časi.« Po 18 letih dela v državni firmi je okusila tudi delo pri samostojni podjetnici. A je zdržala le pet let. Morda je bilo le naključje, vendar jo je na samostojno pot pospremil oglas v časopisu, da se oddaja frizerski salon v Mengšu. »Z možem sva si ga ogledala in že čez štirinajst dni, bilo je leta 1992, sem začela. Imela sem tudi srečo, da mi je dobrih 70 odstotkov strank tako zaupalo, da so mi sledile iz Ljubljane,« se spominja.
Pred štirimi leti se je salon preselil in prišle so tudi nove stranke. Predvsem moški. Saj, kot opaža sogovornica, so moški popolnoma drugačne stranke kot ženske. »So veliko bolj nečimrni in natančni. Opazijo vsak las, ki ne stoji pravilno. Tudi k frizerju se odpravijo med nakupovanjem, oziroma ko gredo v sosednjo trgovino, in če vidijo, da je stol prost, se usedejo nanj,« pove v smehu in doda, da so še bolj zahtevni najstniki in malo starejši. »Nikoli si nisem mislila, da se bom morala na stara leta učiti podobe svetovno znanih nogometašev. Nekaj jih poznam, za ostale mi mlade stranke pokažejo sliko na telefonu. Čeprav se pogosto zgodi, da so želje nerealne – predvsem zaradi kvalitete lasu ali oblike glave – vedno najdemo rešitev,« pove in v smehu doda: »Če ne gre drugače, si pomagamo z gelom. Poleg tega so to stranke, ki me obiščejo na vsake tri tedne.«
Nekoč veliko bolj učinkovito šolanje
Čeprav je v penzionu, pa se skupaj s hčerko Polono Strnad Kuhar, ki je salon prevzela pred devetimi leti, še vedno izobražujeta. Kot je povedala, se trendi ves čas spreminjajo in znanja nikoli ni preveč. »Smo pa, ko gledam generacije, ki prihajajo, imeli veliko bolj učinkovito šolanje: pol leta v učilnici, pol leta pa v salonu,« je povedala in odkrito priznala, da nerade vzamejo dijake na obvezno prakso. »Včasih imam občutek, da se mladina ni nič naučila doma. Teden ali dva, kar je obvezne prakse, najraje preživijo sede, listajo revije ali brskajo po telefonu. Da bi kdo sam od sebe vstal, prijel krpo ali metlo v roke, to pa ne. Ali da bi vsaj stal ob meni, ko strižem. Tudi na povabilo, naj v salon pripelje mamo, očeta ali prijatelje in jih ostriže, ne vidi izziva,« je komentirala in na vprašanje, zakaj tako množičen vpisan dijakov na srednjo frizersko šolo, skomignila z rameni: »Danes bi bili vsi radi lepi.« Zato pa je toliko bolj ponosna babica vnukinje Pie, ki se je izšolala za kozmetičarko in je trenutno zaposlena v Ljubljani. »Občasno tudi pomaga pri manikuri nohtov v salonu pri mami. Kako se bo njena pot nadaljevala, pa je prepuščeno Pii,« je še povedala ponosna babica.
