V ljubljanskem hospicu, kjer ekipa zaposlenih in prostovoljcev svojim uporabnikom zagotavlja varno okolje, v katerem lahko človek dostojanstveno in kakovostno živi, kolikor je le mogoče brez bolečin, v miru, do konca, imajo tudi dva prav posebna terapevta. Mačkona Žare in Dare sta v Ljubhospic prišla pred nekaj leti. Brez posebnega usposabljanja sta kot mačja terapevta hitro postala nepogrešljiv del ekipe.
Rešenčka iz gozda
Čeprav sta krvna brata, sta si Žare in Dare povsem različna v karakterju. Dareta boste le redko srečali med sprehajanjem po hiši. Največ sreče boste imeli v času hranjenja, saj je obrok edina stvar, ki je mačkon ne zamudi nikoli. Zato pa je Žare popolnoma drugačen tip kosmatinca. Če ni zaseden, vas bo prišel pozdravit na vhodna vrata in vam zvesto sledil po prostoru. Zaposleni znajo tudi povedati, da je Žare veliko bolj čuteč od brata. »Ko pri človeku nastopi smrt oziroma se iztekajo zadnje minute njegovega življenja, pohiti do njegovih vrat in čaka, ali ga bo umirajoči – ali pa njegovi svojci – potreboval. Pogosto, ko mu družina to dovoli, leži ob bolnem človeku,« so pripovedovali zaposleni in dodali, da seveda tudi upoštevajo želje. Če umirajoči ali njihovi svojci ne želijo prisotnosti živali, mačku ne dovolijo vstopa v sobo. »Smo tudi edini, ki umirajočim dovolimo obisk njihove živali, da se poslovita drug od drugega,« nam je še uspelo izvedeti.
Dobili smo tudi podatek, da mačka ugodno vpliva na človeško dušo. Tudi znanstveniki so ugotovili, da človeški možgani takrat, ko božamo mačko, sproščajo več hormonov sreče. Hkrati se zmanjša količina hormonov stresa. Študija, ki so jo opravili v centru za možgansko kap na Univerzi v Minnesoti v ZDA, kaže, da mačje predenje znižuje krvni tlak in s tem tveganje za srčni napad. Človeški možgani se na predenje odzovejo s sproščanjem serotonina, ki je hormon za dobro počutje.
