Minula sobota, 8. junija, se bo v zgodovino zapisala kot dan, ko so v več kot 100 let stari dotrajani stavbi Slovenskega narodnega gledališča (SNG) Drama Ljubljana odigrali še zadnjo predstavo s sporeda. Neka posebna napetost je prežemala vzdušje na zadnji tonski vaji uro pred uprizoritvijo predstave Cyrano de Bergerac. Gledališki igralci so v trenutkih med vajami in končno uprizoritvijo, v tej vmesni razpoki časa »tik preden«, vajeni marsikakšnih občutij, a tista minulo soboto so bila vendarle nekaj novega.
Zelo redko se zgodi, da se skupaj s poslednjim priklonom od občinstva poslovi še stavba. Vidi se, da je bila ta gledališka hiša, kljub nujno potrebni prenovi, prostor neštetih anekdot, spominov, znoja, ljubezni in solz, umetniških vrhuncev, gledaliških poskusov, tako tistih izjemnih kot nekaterih manj uspešnih, od požirka kave v markantni kavarni do škripanja stolov v njeni največji dvorani – polna nečesa človeškega, kar vsako zgradbo dela živo. Pri ljudeh, ki jo obiskujejo in soustvarjajo, SNG Drama ostaja nadvse ljubljena.
Utrujena kraljica
Igralka Nina Valič je v tej stavbi naredila svoje prve korake. Ne le kot igralka, temveč tudi kot deklica, ko je njen oče Dare Valič gulil odrske deske v Drami. Od njega je slišala veliko zgodb, recimo iz časov, preden so zgradili prizidek, ko so imeli igralci za odrom skromne garderobe in »obrekovalnico«, ko je bilo gledališče še brez stranskega dela v bližini Velikega odra, kjer sva sedeli med intervjujem. »Verjamem, da bomo tudi v začasnem prostoru ustvarili nove spomine. V bistvu sem navezana na svoje kolege in na Dramo gledam kot na ljudi,« je povedala igralka. Kljub grenko-sladkemu slovesu na prenovo gleda pozitivno: »To hišo sem nekoč poimenovala utrujena kraljica. Nanjo sem vezana vse svoje življenje. Prenove se veselim, ker nam vsem oziroma vsaj kulturnim krogom obeta novo izkušnjo. Drama si to res zasluži.«
Tudi njen soigralec v zadnji predstavi Klemen Janežič je vesel, da se glede prenove končno dogajajo resni premiki: »To bo za Dramo nov izziv, pa ne samo za umetniški ansambel, ampak za celotno ekipo, ki je večkrat dokazala, da zna biti složna. In mislim, da bo tako tudi naprej. Predvsem se poleg stare publike veselim možnosti pridobitve tudi nove publike. Hkrati je res, da je moje osebno slovo povezano še z nečim večjim. Tu sem se namreč zaljubil in začel ustvarjati družino. Tudi žalost zna biti lepa.« Spominov je ogromno, je še dodal Janežič. Od ponesrečenega bičanja po hrbtu in odprtih ran na vajah do prelepih zaljubljenih pogledov: »Vse je zavito v prečudovit inkubator in tega mi nihče ne more vzeti.«
Trenutek v soboto je bil zgodovinski. To so čutili tudi obiskovalci. Martina Lavrin Povše je že kot študentka zahajala v Dramino kavarno, ko je bila ta še spodaj blizu blagajne. Vsi z ljubljanske Filozofske fakultete, ki so študirali slovenščino, pedagogiko, jezike, so se dobivali tam, je pojasnila Lavrin-Povšetova. Dejstvo, da je prišla gledat zadnjo predstavo, ji je bilo še vedno nekako nedoumljivo, čeprav bi morala skrb v skladu s pomenom prostora obstajati že prej, je prepričana: »Že takrat, ko je po rdečih stopnicah tekla voda in smo to gledali na televiziji, se je zdelo nemogoče, da se to dogaja, da kot narod ne poskrbimo za svojo lastno dediščino. Upam, da jo bodo naredili res lepo in da jo bom še dočakala.« Spomni se predstav, ki si jih je nazadnje ogledala: »Ko smo gledali Skopuha, so dodali element delavcev, ki so prišli odnašat stvari z odra. Odnašali so vrata, ki jih je v Skopuhu res veliko, in spraševali smo se, ali je to del predstave. V dvorani sem se tudi zagledala v tiste zlate oboke na začetku prve desne lože, kjer je nazadnje v Shakespearu čepel Marko Mandić. Rekla sem si: 'Tudi tega ne bo več'.«
Drama se začasno seli na Litostrojsko cesto
Nadomestni prostori, dokler se v predvidenih dveh letih prenova ne zaključi, bodo na Litostrojski cesti 56. Ne ravno mamljiv naslov za starejšo gledalko, Germano Rozman. »Ne vem, kako se bom prilagodila in šla v nekakšne tovarniške hale. Arhitektura Drame, njena duša, se namreč lepo vklaplja v kulturo Ljubljane. Žalostno je, da se od nje poslavljamo. Del nas odhaja.« Na predstavo sta čakali tudi prijateljici Tjaša Poklar in Anja Hofman, veliki ljubiteljici gledališča, ki sta si svoj prvi abonma kupili v srednji šoli. V Dramo sta s prijateljicami zahajali že v času študija na fakulteti, nato je sledila pavza. »To je za naju nostalgičen trenutek. Odločili sva se, da si vzameva čas zase in greva nazaj na abonma,« je povedala Tjaša Poklar. Anja Hofman je k temu dodala: »Vesela sem, da je ta sezona še potekala v stari stavbi. Tu se dobro počutim in upam, da bo tudi v prihodnje ohranila svoj šarm. Litostrojska me ravno ne mika, so pa predstave v Drami vrhunske.«
Ko je po koncu uspešne predstave Cyrano de Bergerac v režiji Tina Grabnarja počasi potihnil še zadnji aplavz, je bila zadnja gesta v spomin na šarmantno ljubljansko damo ta, da so na povabilo gledališke ekipe tako tisti na odru kot tisti iz občinstva še zadnjič s telefoni posneli fotografije vsak iz svoje perspektive, z namenom, da jih delijo na spletu in podobo Drame še zadnjič, do prihodnjič, pošljejo v svet.
