Trg republike, najprej imenovan Trg revolucije, ki je bil načrtovan kot osrednji upravni in reprezentančni prostor v Ljubljani, so po načrtih Edvarda Ravnikarja do prve polovice osemdesetih gradili več kot dvajset let. Šlo je za kompleksen projekt, ki predstavlja najpomembnejšo arhitekturno-urbanistično stvaritev slovenskega modernizma, nastajal pa je v specifičnih družbenih okoliščinah. Osrednje, tudi simbolno središče povojne nove republike, ki je bistveno preoblikovala podobo Ljubljane, je nastalo na nepozidanem prostoru, »na njivi pod ajdovskim zidom«, kot so lokacijo imenovali v končnem poročilu o gradnji Trga republike. Lokacija pa je že pred nastankom tega impozantnega ljubljanskega prostora imela zanimivo zgodovino. Od 17. stoletja je tu stal največji ljubljanski vrt, najprej turjaški, pozneje nunski, v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa so arheološka izkopavanja odkrila še starejše plasti prostora, saj je v obdobju Emone tu stal severni del obzidja. V drugi polovici 20. stoletja pa je na robu baročne Ljubljane in nasproti leta 1959 zgrajene stavbe ljudske skupščine, današnjega parlamenta, nastal današnji Trg republike, pri katerem je Ravnikar osrednjo ploščad zasnoval kot odprt prostor, kjer ni predvidel parkirišč, kot so nekaj časa tu bila, in jo prepustil različnim političnim in družbenim manifestacijam. Pri čemer je bila ploščad od svojega nastanka tako že prizorišče številnih slovesnosti, kot denimo štafete mladosti, protokolarnih in državniških dogodkov, med katerimi je bila tudi razglasitev osamosvojitve Slovenije. Poleg tega je kulturni spomenik državnega pomena tudi kraj različnih protestov in nedavno tudi neuspelega teniškega turnirja, ki je v strokovnih krogih požel nemalo kritik.
Začetne ideje
kompleksnega projekta
Predzgodba o tem, kaj je nekoč zasedalo današnji pomembni simbolni prostor v Ljubljani, je, kot poudarja dr. Tina Potočnik iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Sloveniji (ZVKDS), ki je kurirala razstavo, posvečeno Ravnikarjevemu snovanju Trga republike v Galeriji TR3, sicer že precej dobro poznana. »Manj znane pa so okoliščine, premisleki, tako prostorski kot arhitekturni, ki so oblikovali začetno zasnovo, ki se je skozi dve desetletji gradnje, tudi z umestitvijo Cankarjevega doma ob zahodno stolpnico, precej spremenila.« Zato razstava KONS – TR3 Konstrukcija nove ere predstavlja prav začetne premisleke in idejne zasnove kompleksa Trga republike in zahodne stolpnice TR3, ki je bila na idejni ravni prva načrtovana. Predstavljeno je javnosti še nepoznano gradivo, od Ravnikarjevega zmagovalnega natečajnega elaborata za idejno rešitev urbanistične ureditve novega Trga revolucije v Ljubljani iz leta 1960 do izbranih načrtov in skic. Arhivsko gradivo tako prikazuje spreminjanje stolpnic, ki so v končni uresničitvi postale pol nižje, poleg teh pa so bile »ob štirih trgih v natečajni rešitvi predvidene še druge stavbe različnega značaja: dvoranski objekt, poslopje DIT (Društva inženirjev, arhitektov in tehnikov), nov Jakopičev paviljon ter administrativni in gostinski objekti, servisi, kakor tudi nove lokacije za trgovino«. Vseh ključnih objektov se razstava dotakne, čeprav niso bili vsi zgrajeni ali pa so njihove vsebine dobile svoj prostor v razširjenih prizidkih ob vznožju stolpnic.
Ob urbanističnem in arhitekturnem premisleku nastajanja Trga republike razstava pripoveduje tudi o konstrukcijskih dosežkih kompleksa, ki so presegli omejitve svojega časa in ki se, vsaj v kontekstu začetnih zasnov, po besedah kuratorke kažejo predvsem v načrtovanju stolpnic. Pri čemer je osupljivo, da so te v veliki meri gradili »na roke«. Še bolj presenetljivo pa je, da jim je brez pomoči računalnikov in standardiziranih metod analiz uspelo načrtovati nosilno konstrukcijo, ki je tedaj predstavljala pravo pionirsko delo.
Razstava, ki je na ogled do 2. decembra, tako prinaša različne uvide v Ravnikarjev razvoj tedaj novega mestnega središča, pri čemer je premislekom od natečaja do začetka gradnje ob arhivskem gradivu mogoče slediti tudi s pomočjo sodobnih predstavitvenih metod, kot sta hologram in animacija. Kot še poudarja Tina Potočnik, so ob snovanju razstave, ki stoji v arhitektovem zaščitenem spomeniku, zasnovali predstavitvene elemente, ki sledijo ključnim značilnostim stolpnic na Trgu republike, kar so prilagodljivost, večfunkcionalnost, iskrenost materialov, formalna izčiščenost, racionalna poraba gradiva in razvoj rešitev v sodelovanju z domačo industrijo.
