»Očitno je prišel čas, da se izdam. Da izdam Cha-Cho in njeno pot. Ob tem nimam nobene slabe vesti. Nasprotno, ponosen sem na to, kam me je življenje izstrelilo, in če tega ne bi bilo, bi bil prikrajšan za marsikatero izkušnjo v življenju, če ne celo za življenje samo. Vem, sliši se grdo, sploh do družine, ki sem jo zapustil, pa vendarle, zgodba bo povedala svoje in to potrdila in opravičila. To je najpomembnejše, zdaj ko gledam 16 let in pol v preteklost,« je na spletni platformi zapisal MG, član Kraljev ulice, ki je v Ljubljano prišel konec avgusta 2007. V zapisu zapiše, da so doma vedno imeli le črne mačke in pse, vendar psa dejansko nikoli ni imel samo zase. »Začel sem iskati spremstvo, ki me bo spremljalo na poti, kamor sem zašel. To naj bi bila pes in pa dober, zaupanja vreden odvetnik, ki sem ga nujno potreboval. Oboje je prišlo. Cha-Cha že po treh mesecih betona in ceste, odvetnik slabo leto kasneje.«
Spremljala ga je dobrih 16 let
Avtor zapisa je na začetku spremembe socialnega kroga spal na železniški postaji v Ljubljani. V garderobah poleg stranišč, kjer je bilo toplo, in še nekaj klošarjev je prostor delilo z njim. Živel je na cesti. Na surovem mrzlem betonu. Nato je prišla Cha-Cha in skupaj sta preživela 16 let in pol. V 17. letu vitalnosti, polne sreče in zdravja, ga je malenkost naglušna letos zapustila. »Podnevi je zadnja leta dobro videla. Tudi ponoči. Nikamor se ni zaletavala, ko je v temi hodila po hiši. Le sluh, se mi zdi, jo je zadnji dve leti malo oviral. Vohala je normalno. Svoje označene sledi je prepoznavala povsod. Vsak dan. To sem opažal in na tem gradil in ji zaupal,« je zapisal MG in dodal, da je na povodcu preživela prvo leto in pol. »Kasneje le še ob kolesu in rolerjih.«
Dedek je bil mešanček, ovčar s ceste, babica rotvajlerka, skupaj sta ustvarila nekaj podobnega labradorcu, ta pa je potem po besedah očividcev opravil z neko pinčevko, in to kar na stopnicah frančiškanske cerkve na Prešernovem trgu v centru Ljubljane. Pinčevka je bila namreč premajhna in stopnice so bile prepotrebne. In na svet je prišla Cha-Cha. Bila je mestna psička. Ljubljano je poznala do obisti. Od Črnuč do Rakove jelše, od Fužin pa do Šentvida. »Večinoma sva ulice križem kražem obdelala peš, s kolesom ali na rolerjih. Cha-Cha je v Ljubljani vedela za vsak skrivni kotiček. Hodila in spremljala me je po pločnikih ob stavbah, čez prehode za pešce, če je bil semafor, je rdečo prepoznala po signalizaciji za slepe. Vedno pa je v križiščih razumela, stoj, počakaj, ali pa ob zeleni luči, pridi, greva čez. Povodec sem ob ukazu stoj vedno malo močneje zategnil, a sčasoma tudi to ni bilo več potrebno,« je opisal njene vrline in dodal, da je bila partner v dobrem in slabem.
Že pred časom se jima je pridružila Usha, naslednica pasjega prestola. V slabem letu druženja s Cha-Cho se je veliko naučila. »Mestna prvina uka in discipline za nadaljnje življenje v pragozdu, kjer je zadnja tri leta bivala Cha-Cha,« je zapisal MG in za konec še dodal: »Neizčrpna in neprecenljiva hvala za zvesto spremstvo in vsak podarjen dan, ki si ga delila z menoj. Ogromno in še več si me naučila o življenju. Tako o pasjem kot človeškem.« x vl
