Med ključnimi zavezami ministrstva za solidarno prihodnost je 5000 najemnih stanovanj do konca mandata in postavitev sistema, ki bo zagotavljal, da se bo po letu 2026 zgradilo vsaj 2000 stanovanj na leto. »Osnova za to bo sistemski finančni vir, ki bo stabilen in nanj ne bodo vplivala politična nihanja,« je napovedal minister Simon Maljevac. Zavezo o sistemskem viru, ki naj bi postal temelj javne stanovanjske politike, je lani potrdila tudi koalicija. Vladi pa je njegovo vzpostavitev naložilo tudi računsko sodišče, ki je v reviziji izvajanja stanovanjske politike v Sloveniji med letoma 2015 in 2021 ugotovilo, da je bilo neučinkovito, eden glavnih razlogov pa pomanjkanje ustreznih virov.
Na ministrstvu za solidarno prihodnost, na katerega letijo vse glasnejše kritike, da so na – resda dolgo zapostavljenem – stanovanjskem področju naredili premalo, so zdaj pripravili izhodišča novega zakona o zagotavljanju dostopnih stanovanj. Med poglavitnimi rešitvami je prav določitev »namenskega vira« za financiranje dostopne stanovanjske gradnje. Državni sekretar na ministrstvu Klemen Ploštajner je ocenil, da bi za gradnjo 2000 stanovanj potrebovali od 100 do 150 milijonov evrov na leto.
Kje bi vzeli denar, še ne vedo
Do zdaj je vlada za dokapitalizacijo republiškega stanovanjskega sklada iz proračuna že namenila 25 milijonov evrov, po najmanj toliko naj bi jih še vsako leto do konca mandata, še skupno 60 milijonov evrov pa iz sredstev načrta za okrevanje in odpornost. Toda kje bi lahko dobili »sistemskih« najmanj 100 milijonov na leto? Se nam obetajo novi prispevki oziroma davki?
Kateri bi bili lahko namenski viri financiranja, na ministrstvu v izhodiščih niso navedli. Zapisali so le, da se bodo sredstva iz namenskega vira zbirala v posebnem proračunskem skladu za stanovanjsko gradnjo, ki ga bo upravljalo ministrstvo, pristojno za stanovanja.
Po neuradnih informacijah je že zakrožila ideja o posebnem prispevku podjetij, katerih letni prihodki presegajo milijon evrov, in sicer v višini 10.000 evrov. Možnost je tudi dodatna obdavčitev plač v obliki nekakšnega stanovanjskega evra, ki pa se ob dejstvu, da so naše plače že tako pretirano obdavčene, prav tako zdi malo verjetna. Del rešitve bi bil predvsem sodoben nepremičninski davek, kakršnega poznajo v večini držav EU. Na ministrstvu za solidarno prihodnost so uvedbi pravičnega in evropsko primerljivega nepremičninskega davka naklonjeni, saj bi poleg davčnih prilivov posredno vplival tudi na racionalnejšo rabo prostora, aktivacijo praznih stanovanj in omejitev špekulativne rabe.
Uveljavitev nepremičninskega davka je, mimogrede, zapisana tudi v koalicijski pogodbi. Na ministrstvu za finance, ki bo imelo zadnjo besedo, so za zdaj zadržani, konkretnih ukrepov (še) ne komentirajo.
Nepremičninski davek – smiseln, a politično občutljiv
»V Združenju stanovanjskih skladov pri GZS – Zbornici za poslovanje z nepremičninami smo začeli že pred leti opozarjati na potrebo po vzpostavitvi sistemskega vira financiranja stanovanjske gradnje, pri čemer smo za zgled postavljali dunajski model, vendar premikov v tem času ni bilo. Načrte za zakon o zagotavljanju dostopnih stanovanj, ki naj bi uredil to vprašanje, seveda načeloma podpiramo, vendar je za zdaj vse le na ravni (precej ohlapnih) izhodišč in načelnih zavez. Nič konkretnega nimamo na mizi in iz podanih izhodišč tudi ne izhaja, kaj naj bi bil namenski vir. Konec koncev bo šlo predvsem za odločitev ministrstva za finance,« pravi Boštjan Udovič, direktor zbornice. Podrobneje bodo o tem govorili na petkovi seji sveta za stanovanjsko politiko pri ministrstvu.
Stališče zbornice je, da bi bil nepremičninski davek najbolj smiselna in logična rešitev, pri čemer bi lahko del davčnega izplena namenili za stanovanjsko gradnjo. »Gre pa za politično občutljivo zadevo in glede na to, da smo že na sredi mandata, je vprašanje, kaj lahko realno pričakujemo,« pravi Udovič. Kakršnim koli dodatnim obremenitvam gospodarstva pa nasprotujejo.
Manjši odpor, če bi obdavčili vse premoženje?
Tudi Marko Novak, predsednik upravnega odbora Slovenskega nepremičninskega združenja – FIABCI Slovenija, poudarja, da bi bil v kontekstu zagotavljanja virov financiranja del rešitve lahko novi davek na premoženje – v združenju ga snujejo že zadnja štiri leta –, ki bi vključeval ne samo davek na nepremičnine, ki sestavljajo približno 60 odstotkov premoženja, ampak bi osnovo za plačilo davka predstavljalo celotno premoženje fizične ali pravne osebe (depoziti, vrednostni papirji, avtomobili, sredstva podjetij, kapital bank …). Ena največjih ovir pri uvedbi nepremičninskega davka pri nas je velik odpor javnosti. Novak je prepričan, da bi ga bilo v primeru, če bi obdavčili vse premoženje, lažje uvesti, saj bi se znižal davčni pritisk na nepremičnine, sploh pa bi se prvič obdavčevalo drugo premoženje. »Naš predlog je, da bi ga obremenili z letnim davkom v višini 0,1 do 0,3 odstotka, in še to samo premoženje, ki presega 100.000 evrov. To je zelo nizka stopnja in približno toliko, kolikor že zdaj mnogi plačujejo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, dodatno pa bi bilo obdavčeno drugo premoženje, ki ga je ravno tako izredno veliko.« Med najpomembnejšimi cilji predloga je nadomestiti prastara sistema iz SFRJ, in sicer NUSZ in zakon o davkih občanov, ki zelo slabo delujeta ter sta polna nesorazmernosti, pravi Novak. Z obdavčitvijo premoženja bi kot družba nekoliko spremenili težišče davkov od dohodnine v smeri davkov na premoženje. OECD in druge mednarodne organizacije nas že 20 let opozarjajo, naj bolj obremenimo premoženje in na drugi strani znižamo obdavčitev dela, saj z visokimi stopnjami dohodnine zadržujemo ravno obremenitev srednjega sloja. Po podatkih geodetske uprave je v Sloveniji za okoli 240 milijard evrov nepremičnin, celotnega neto premoženja (odšteti krediti pravnih in fizičnih oseb) pa je po ocenah okoli 340 milijard evrov.
Del tako pridobljenih sredstev bi bil sistemski vir za financiranje projektov za javno najemno službo in gradnjo javnih najemnih stanovanj, s čimer bi se močno znižala visoka rast cen nepremičnin, izpostavlja Novak.
In dodaja, da bi morala iti uvedba davka na premoženje z roko v roki z drugimi ukrepi, saj je težave stanovanjskega trga mogoče rešiti le s kombinacijo več ukrepov, med katerimi so poleg omenjenih še redna dokapitalizacija stanovanjskih skladov za gradnjo tako stanovanj za mlade kot oskrbovanih stanovanj, zagon javne najemne službe z dodatnimi davčnimi spodbudami, redefiniranje neprofitnih v smeri stroškovne najemnine, drastično povišanje kazni za črno in sivo oddajanje, prepoved oddajanja nepremičnin prek statusa samostojnega podjetnika, povečanje pravne varnosti najemodajalcev …
