Najbolj znane izmed vseh aktivnosti konjenikov na Bogenšperku so tradicionalni pohodi in tabori. Pohodi so se začeli s potjo, ki jo je z gradu do Cerkniškega jezera kar večdesetkrat prejezdil tudi sam Valvasor. Ta pohod konjenice leta 1993 velja tudi za začetek slovenskega konjeniškega druženja in je temelj vsem bodočim konjenicam v Sloveniji. Valvasorjeva konjenica je prostovoljno, samostojno in nepridobitno združenje, ki razvija in pospešuje konjeništvo kot kulturo, šport in rekreacijo ter promovira Valvasorja. Organizira kulturne in turistične prireditve ter sodeluje pri njih, prav tako obiskuje in navezuje stike s sorodnimi društvi in ustanovami v Sloveniji in tujini. Izvaja konjeniške pohode po poteh, ki jih je v času svojega življenja prehodil Valvasor, ter se udeležuje tudi pohodov, prireditev, turnirjev in tekmovanj drugod. Združuje ljubitelje konj in konjeništva kot športa in rekreacije ter vse, ki jih zanimajo gradovi, zgodovina in Valvasor.
Tradicionalna popotovanja
Popotovanja, na katera se odpravljajo, so večdnevna. Trajajo od tri do sedem dni v obliki pohodov ali taborov. Še posebej odmevno je bilo popotovanje do knežjega kamna pri Celovcu, kjer so več kot sedemsto let ustoličevali karantanske kneze. Z njim je konjenica počastila vstop Slovenije v EU. Poleg tega so se podali tudi v Črno na Koroškem, Idrijo, Cerknico, Škofjo Loko, Sevnico, Begunje, na Goričko in Madžarsko, v Belo krajino, Vipavsko dolino, Turjak, Svibno in Črni Potok. V času korone konjenica prvič v dotedanjih 27 letih ni potovala nikamor.
Na popotovanjih v vsakem mestu s kulturnim programom zaznamujejo pohod, krajem pa podelijo spominske listine. »Sam sem kot član društva prvič jezdil na Ljubelj. Veliko prigod se nam zgodi, spoznavamo različne in zanimive kraje, zgodovino, ljudi. Ponosen sem, da sem bil zraven, ko smo iz Celovca na geometrijsko središče Slovenije prinesli knežji kamen,« življenje konjenika opiše predsednik društva Drago Poglajen. Zaradi dolgih jež, ki izčrpajo tako jezdece kot še bolj konje, te opuščajo in jih nadomeščajo s tabori, ki jih organizirajo enkrat na leto.
Za člane konjenice veljajo tudi pravila glede obnašanja, določena s kodeksom. Pri delovanju konjeniki uporabljajo simbole in razpoznavne znake. Ščit z napisom Valvasorjeva konjenica ima grb, znak in prapor. Imajo tudi svojo himno.
Viteška himna
Biti konjenik pomeni tudi imeti opremo in svečane uniforme. V Valvasorjevih časih sicer takšnih srajc in jopičev niso poznali. Konjenikom jih je po obstoječih zgodovinskih podatkih o preteklosti Bogenšperka izdelala kustosinja. Ob 30-letnici društva so prvič javno zapeli pesem, posvečeno Valvasorjevi konjenici, ki velja za njihovo himno. Člani društva so vitezi. Med ustanovnimi je tudi Trboveljčan David Gregorčič, ki je med najdejavnejšimi. »Dokler mi ni začelo nagajati zdravje, sem tudi jahal. Sicer sem dolgoletni član upravnega odbora, prisoten sem pri večini stvari. Izdeloval sem tudi pokale in pripomočke za konjeniške igre,« pravi. Slednje so 15 let v drevoredu na Bogenšperku organizirali zadnjo avgustovsko nedeljo. Te igre so bile posamično in ekipno moško ter žensko tekmovanje v udarjanju vrtečega viteza, metanju zvezde v tarčo, metanju sulice in sekire v tarčo ter streljanju z lokom med galopiranjem. Pokale je Gregorčič izdeloval iz starih konjskih podkev v zlati, srebrni in bronasti barvi. Izdeloval je tudi sulice in sekire, s katerimi so tekmovali.
