Indijansko poletje je najboljše, kar se lahko pripeti jeseni. Ampak dlje kot do konca oktobra skorajda ne more trajati … Kaj pa potem? Na milost in nemilost prepuščenim čarom novembra nas lahko rešijo samo še gibljive slike. Predzadnji mesec v letu ima kljub vsej svoji turobi prav zaradi filmskega festivala zame vedro obeležje. Dneve smemo tako klicati kvečjemu do petih popoldne, ampak tema nenadoma ni več zoprna in grozna, temveč je kot dolgo pričakovana čarobna paličica, ki zažene zobato kolesje: zabrni filmski projektor (hm, to se zdaj najbrž samo še tako reče, podobno kot »dvigniti telefon«?), oči navzočih v filmskih dvoranah pa se kot na povelje usmerijo k filmskemu platnu, na katerega so, bleščeče in široko razprte, prikovane vse do konca, včasih celo do zadnjega kadra odjavne špice.
Tema je obliž, je kot neke vrste mehek, puhast šal, ki varuje pred mrazom. Ali resničnostjo. Že res, da so v temi vse krave črne, marsikaj pa je sprejemljivo samo pod plaščem teme. Recimo Komuna. Kinodvorana, ki bo novembra letos kot Pepelka z izposojeno slovesno opravo za dva tedna spet zaživela kot enakopraven prostor za gledanje filmov. V temi ne bo tako očitno, da so najboljša leta že zelo daleč za njo. Preostanek leta je namreč prostor z razmajanimi in raztrganimi poklopnimi sedeži, pod katerimi se valjajo tako stare kokice, da jih še vsega vajeni golobi, ki stanujejo v tistem podhodu, ne bi več hoteli jesti. Že podhod z muhami v steklenih vitrinah ter smetmi, ki so na ogled v okencu, kjer je včasih delovala blagajna, učinkovito pripravi na podobo propada in popolne zanemarjenosti, ki človeka pričakata, brž ko vstopi v preddverje. Potem je z vsakim korakom samo še slabše. Vstopnice prodajajo za točilnim pultom, to počne natakar, sicer z obilo dobre volje, a na eni točki si je treba priznati, da dveh stvari hkrati ne more početi. Nasploh je vse zelo volontersko: osebje, ki se v minimalnem številu po najboljših močeh trudi, da bi ustreglo gledalcem v minimalnem številu. Ko se luči ugasnejo, se tako ali tako zgodi čarovnija gibljivih slik. Razen če med filmom v dvorano ne vdre mularija, ki tam med sedeži malo razsaja, dokler jih ven ne prepodi natakar/prodajalec vstopnic/varnostnik. Uboga Komuna. Od Koloseja res ni bila deležna drugega kot mačehovskega odnosa. Ne le da ji niso privoščili niti kozmetičnega liftinga, še spored je kazal na popolno nerazumevanje okusa urbane publike, ki dre (!) v Kinodvor. V Komuni pa so vztrajno vrteli akcijske filme in druge ameriške uspešnice. Kdo ve, morda se z novim lastništvom Koloseja za Komuno začenjajo boljši časi. Navsezadnje so netopirji znani po tem, da se v temi dobro znajdejo. Morda bo novi lastnik spregledal in Komuni omogočil, da spet postane kinodvorana, kakršna je že bila.
